Pojem časa je uporaben (velja) le za nepopolno duhovno bitje, ki še vedno živi v omejenem razmišljanju in katero je zatorej prav tako vezano na čas in prostor, medtem, ko popolno duhovno bitje ne pozna omejitev, in so preteklost, sedanjost in prihodnost enak pojem, kajti bitje, ki je popolno, lahko vidi in doživi pretekle, sedanje in prihodnje dogodke ob istem času in je zatorej večno srečno, ker ne obstaja ničesar več, kar bi še lahko kdaj koli obremenjevalo bitje, ker bo vse razumljeno (prepoznano) v svojem namenu, ker je pomagalo bitju k popolnosti. Premagano je, torej mora pripadati preteklosti, in vendar je živo tudi v sedanjosti in vedno vidno v svojih učinkih.... pa vendar ni nikoli vezano na čas in prostor....
Biti sposoben to razumeti, je že znak bližajoče se popolnosti.... vendar še tako dolgo ni povsem razumljivo za človeka, vse dokler še živi na Zemlji, kajti tako dolgo on še ni popoln in je še ujet v času in prostoru. Pojmi večnosti so zatorej nerazumljivi za človeka; on si prav gotovo lahko predstavlja neskončno dolga obdobja časa, vendar jih ne more dojemati racionalno, prav tako kot si ne more predstavljati, da "čas" na koncu več ne bo obstajal (da bo čas »izklopljen«).... da on lahko živi in se prav tako giblje v preteklosti kot tudi v prihodnosti.... da je njemu vidno vse, kar se je kdaj koli zgodilo od večnosti. Potem bo on v bistvu prav tako vedel o "začetku" in to bo njemu postalo prav tako prisotno (navzoče), kot tudi uresničeni cilj vseh bitij, ki so izšla iz Boga in so se k Njemu ponovno vrnila.
Potem za bitje ne bo več nobenih omejitev, ker je zaradi svojega padca v brezno bitje povzročilo svoje lastne omejitve.... stanje teme se je začelo skupaj s prazninami (luknjami) v znanju, v spoznanju.... pomanjkanje Svetlobe je bilo začasne narave, ker se je situacija bitij spreminjala iz dobe v dobo.... In tako se je njihovo mesto bivanja prav tako vedno znova spreminjalo, kar naredi prostorsko omejitev razumljivo.... Čas in prostor sta značilnosti nepopolnega bitja, katero je posledično bilo omejeno v svoji aktivnosti ravno zato, ker je bilo nepopolno.... z drugimi besedami bilo je vezano na prostor in čas, ni bilo več svobodno kot takrat, ko je izšlo iz Boga....
Samo sebi je nadelo okove, oziroma jih pustilo nadeti Božjemu nasprotniku, in se je samo odločilo glede časa trajanja svojega ujetništva.... Samo sebe je naredilo odvisno od časa, vse dokler si ni resno prizadevalo pridobiti popolnosti.... Toda nekega dne bosta tudi čas in prostor premagana, nekega dne ti pojmi več ne bodo veljali, ker bo nekega dne popolnost (dovršenost) zagotovo dosežena....
In potem bitje ne bo moglo razumeti, da se je tako dolgo časa držalo na oddaljenosti od Boga, da je bilo na vse načine omejeno, in potem bo ono zopet sposobno razumeti, da je za Gospoda tisoč let kakor en dan (Psalm 90:4; 2. Petrov 3:8), ker za Njega čas ne obstaja, zatorej je tudi izraz "Bog je od večnosti" nesmiseln, ker On je vedno v sedanjosti, preteklost za Njega ne obstaja, On vidi prihodnje dogodke prav tako v sedanjosti, kakor pretekle.... On je bil in je, in bo vedno ostal Izvirno jedro, živahen Izvir Moči, Začetek in Konec.... On je bil in je, in ostaja brezčasno, neskončno (neomejeno) Bitje, Katerega nobeno od Njegovih ustvarjenih bitij nikoli ne bo sposobno dojeti.... In za Njega ne obstaja nobeden "prej" in "pozneje".... On je vedno v sedanjosti in ta sedanjost se večno ne bo končala....
In vsak pojem časa in prostora je vedno značilnost Njegovih nekoč odpadlih bitij, ki so si ustvarila svoje lastne "omejitve", s tem, ko so izkrivila svoj značaj.... katera so dovolila temu kar je popolno, da postane nepopolno, katera so sebe oblikovala v nekaj Bogu nasprotnega.... kar je obrnilo njihovo izvirno stanje v nasprotno.... in tako so uporniška bitja sama ustvarila zakon časa in prostora, v katerem vse z nepopolno naravo mora obstajati, ker se vse nepopolno giblje (nahaja) znotraj določenih omejitev....
Edino to kar je popolno, je neomejeno; vendar vse kar je predmet omejitev, je prav tako nepopolno, v skladu z zakonom od večnosti.... Bitje je izšlo iz Boga v popolnosti, in niti čas niti prostor nista obstajala za to bitje, in bilo je neskončno srečno. Vendar je njegov padec v brezno ustvaril omejitve v vsakem pogledu, ki bodo prenehale šele, ko bo bitje sebe oblikovalo nazaj v popolnost, v svojo izvirno naravo (značaj), v stanje v katerem je bilo nekoč ustvarjeno od Boga. AMEN
PrevajalciO conceito de tempo só se aplica ao espiritual imperfeito, que ainda vive na limitação do pensamento e que por isso também está ligado ao tempo e ao espaço, enquanto que o espiritual aperfeiçoado não conhece nenhuma limitação e o passado, presente e futuro é o mesmo conceito, porque o ser, que é perfeito, pode ver e experimentar acontecimentos passados, presentes e futuros ao mesmo tempo, e por isso também será eternamente feliz, porque não resta nada que possa alguma vez sobrecarregar o ser. Porque tudo é reconhecido no seu propósito, porque ajudou o ser à perfeição. É superada, deve portanto pertencer ao passado e, no entanto, está viva no presente e sempre visível no seu efeito.... mas nunca ligado ao tempo e ao espaço.... Compreender isto já é um sinal de aproximação à perfeição, mas não pode ser completamente compreendido pelo ser humano enquanto ele ainda estiver na Terra, pois ele ainda não é perfeito e o tempo e o espaço ainda o mantêm preso. Os conceitos de eternidade são, portanto, inconcebíveis para o ser humano; ele pode certamente imaginar tempos infinitamente longos, mas não os pode compreender com o seu intelecto, tal como não pode imaginar que o "tempo" será um dia desligado.... que ele vive e pode mover-se tanto no passado como no futuro.... que tudo o que aconteceu desde a eternidade lhe é aparente. Então ele também conhecerá de facto um "começo", mas este estará tão presente para ele como o objectivo alcançado de toda a beingness, que começou em Deus e voltou para Ele novamente. Então já não pode haver uma limitação para um ser, pois o ser criou uma limitação para si próprio através da sua queda em profundidade.... O estado de ausência de luz, lacunas no conhecimento, na realização, surgiram por enquanto.... a falta de luz foi limitada no tempo porque o estado de disponibilidade mudou de época para época.... E assim também o local de residência mudou repetidamente, o que torna compreensível uma limitação espacial.... O tempo e o espaço são características do imperfeito, que era por isso agora limitado na sua actividade, precisamente porque era imperfeito.... ou também, estava ligado ao espaço e ao tempo, já não era livre, como em tempos tinha emergido de God.... Tinha colocado grilhões em si mesmo ou tinha-os colocado pelo adversário de Deus, e ela própria determinou a duração do seu estado de grilagem.... Também se tornou dependente do tempo, desde que não se esforçasse seriamente pela perfeição.... Mas um dia o tempo e o espaço também serão ultrapassados, um dia estes conceitos deixarão de se aplicar porque um dia a perfeição será certamente alcançada.... E então o ser não será capaz de compreender que se manteve afastado de Deus durante tanto tempo, que foi limitado em todos os sentidos, e será novamente capaz de compreender que diante de Deus mil anos são como um dia, porque não há tempo para Ele.... porque por isso também o conceito: Deus é da eternidade.... não significa nada, pois Ele está sempre no presente, para Ele não há passado, Ele vê o futuro tanto no presente como no passado.... Ele foi e é e continuará sempre a ser o centro primordial, a fonte de poder que dá vida, o início e o fim.... Ele foi e é e continuará a ser o Ser intemporal e ilimitado, a quem nenhum dos Seus seres criados jamais poderá sondar.... E para Ele não há "antes" ou "depois" .... Ele está sempre no presente, e isto é eternamente sem fim.... E cada conceito de tempo e espaço é apenas peculiar àqueles seres que uma vez se afastaram d'Ele, que criaram uma "limitação" para si próprios ao mudar a sua natureza.... que deixaram o perfeito tornar-se imperfeito, que se moldaram em algo contrário a God.... que mudou o seu estado original para o oposto.... E agora a lei do tempo e do espaço foi criada pelo próprio apóstata, em que tudo o que é imperfeito deve agora mover-se, porque tudo o que é imperfeito move-se numa certa limitação.... (localizado) Apenas aquilo que é perfeito é ilimitado; mas aquilo que está sujeito a limitação é também imperfeito de acordo com a lei a partir da eternidade.... O ser perfeito surgiu de Deus, e não havia tempo nem espaço para este ser, e era felizmente ilimitado. Mas a sua queda nas profundezas criou limites em todos os sentidos, que só serão novamente levantados quando o ser se tiver remodelado na perfeição, no seu ser original, no estado em que foi outrora criado por Deus...._>Ámen
Prevajalci