Neskončno dolgo časa je bilo potrebno padlemu duhovnemu za njegov razvoj navzgor, in neskončno dolgo časa je bilo potrebno Mojim posameznim stvaritvam, katere so se istočasno z v njih prebivajočim zavezanim duhovnim (snovmi) tudi morale razvijati, da bi v sebe sprejele vse bolj zrelo duhovno. Vedno znova so bile ustvarjene nove oblike in vedno znova je tem oblikam bila dana določitev.... Zemeljsko stvarstvo torej ni nastalo v trenutku, temveč so minila neskončno dolga obdobja časa, dokler duhovno v vseh stopnjah zrelosti ni našlo sebi potrebne zunanje oblike, ker je vse bolj rastoča zrelost zahtevala vedno nove stvaritve, katere bi ga lahko udomačile (mu dale dom). Toda vse dokler je duhovno bilo pod zakonom prisile, je Moja ustvarjalna dejavnost zajemala ustvarjanje Zemlje kot postaje za dozorevanje zelo nizko padlega duhovnega, ki je s tem moralo doseči zrelost in, ki bi zavezanemu duhovnemu vrnilo svobodno voljo, katero je nekoč zlorabilo.
Tako, da je potem morala biti ustvarjena tudi ena zunanja oblika za to dozorelo duhovno, da bi v tej obliki lahko ponovno preizkusilo svojo svobodno voljo. To delo stvarjenja je bil človek, ki se je od vseh prej ustvarjenih stvaritev razlikoval po tem, ker je zraven svobodne volje bil obdarjen tudi z razumevanjem (razmišljanjem) in racionalnostjo.... s sposobnostjo razmišljanja, z zavestjo o svojem Jaz in s sposobnostjo izmenjave govora s svojimi bližnjimi, ker je sobivanje nudilo potrebne predpogoje za izpit volje.
Zunanja oblika človeka je bila prisotna že v zadnjih stopnjah prisilnega stanja in je bila določena za sprejem neštetih dozorelih snovi duše. Vendar pa so ta bitja (pred-adamiti) še vedno delovala v stanju prisile, kot je to zahteval zakon narave, zato niso bili odgovorni za svoja dejanja.... Imeli so zelo omejeno sposobnost razmišljanja, vendar kot zbirne posode za duhovno bit, katera je bila popolnoma dozorela po neskončno dolgem času razvoja, so oni prav tako bili dela stvarjenja, katera je Moja modrost in Ljubezen oblikovala za to duhovno bit-bistvo. Vendar se kot ljudi lahko imenuje šele tista živa bitja, ki so imela v lasti svobodno voljo, razum in jaz-zavest (samozavest)....
In šele potem se je začel načrt poduhovljenja teh bitij.... ki je zahteval, da so ta bitja.... ljudje.... bili poučeni od Mene.... kateri so svojo sposobnost razmišljanja, svoj razum in svobodno voljo morali uporabljati glede na Moje poučevanje in kateri sedaj s pomočjo svoje svobodne volje lahko živijo in ustvarjajo na Zemlji.... kateri se lahko oblikujejo v bogove, vendar kateri lahko ravnajo tudi popolnoma nasprotno Mojim naukom in Moji volji in se vrnejo (nazaj) v brezno, iz katerega so se bili dvignili.
Ustvaril Sem človeka.... duhovnemu, ki se je nahajalo na določeni stopnji zrelosti, Sem dal zunanjo obliko katera je zopet primerna za Mojo modrost in Mojo Ljubezen, kakor tudi za nalogo katero je človek sedaj imel za izpolniti. Zunanja oblika je šele potem postala živo bitje, ko se je v njej naselilo duhovno.... sestava neštetih delcev, ki je sedaj kot "duša" oživela zunanjo obliko. Ker duhovno je nenehno delujoča moč in je bila v prejšnjih fazah v neskončno dolgem procesu razvoja zavezana in nesposobna za nemoteno delovanje; vendar v zadnji zunanji obliki, v človeku je lahko ponovno aktivna. Razvije lahko svojo lastno moč in jo lahko skozi združitev z Mano neomejeno pomnoži.
Prvim ljudem je Moja moč bila dana neomejeno; opremljeni so bili na nenavaden način, ker jih je njihovo poskusno življenje na Zemlji moralo voditi k temu, da kot popolno poduhovljeni odložijo svoj zemeljski ovoj in se kot resnični Otroci vrnejo v Očetovo Hišo. Vendar jim je moral biti določen izpit volje, katerega Sem zahteval od vsakega ustvarjenega bitja; uspeh prvih ljudi na tem izpitu (volje) bi vsem ostalim ljudem omogočil lažjo dosego končnega cilja....
(1. 11. 1953) V prvih ljudeh Sem Si ustvaril bitja, katera so kljub svojim pomanjkljivostim.... kar pomeni kljub njihovi pomanjkljivi popolnosti kot posledici odpadništva od Mene.... lahko prišla do spoznanja Mojega Jaza, katera so se sama prepoznavala kot bitja.... katera so torej s svojo sposobnostjo razmišljanja in s svojo svobodno voljo lahko prepoznala in vršila Mojo voljo. Ustvaril Sem Si bitja, katerim Sem kljub oddaljenosti od Mene lahko bil razumljiv, katera so lahko dojemala Mojo Besedo, in katera je na njih lahko delovala, kar prej v stanju zavezane volje ni bilo mogoče.
Človek je bil torej prvo zemeljsko delo stvarjenja, ki je v sebi nosil padlega izvirnega duha in, ki je temu izvirnemu duhu moral pomagati, da se ponovno vrne v svoje izvirno stanje, da bi lahko spet kot svobodno duhovno (bitje) v večni združitvi z Menoj ustvarjal in deloval. To je bila naloga prvega ustvarjenega človeka in to ostaja naloga vseh ljudi do konca, do popolnega poduhovljenja vsega padlega.
To je bil en ne preveč težki izpit volje, ki ga je prvi človek moral opraviti. Toda pri tem izpitu je tudi Mojemu nasprotniku morala biti dana pravica, da na njega vpliva.... in temu vplivu je človek podlegel.... že drugič je odpadel od Mene, in to je bil prvi greh na tej Zemlji.... greh kateri je človeštvu poznan, čeprav o nekdanjem padcu duhov od Mene ne vedo ničesar.... Toda šele ta (padec) pojasnjuje vse.... Kajti prvi človek (Adam) ne bi mogel pasti, če bi bil prvo-ustvarjeno bitje iz Mene, katero bi moralo biti v polnem posedovanju Moči in Svetlobe, zato ker iz Mene lahko pride samo popolno. Ker tedaj na njega še ne bi mogla vplivati nobena nasprotna sila.
Razlog njegovega padca je bil v prejšnjem (prvotnem-izvirnem) padcu-odpadništvu duhov in s tem v nepopolni zrelosti duše človeka katera bi se lahko dokazala, vendar se ni morala dokazati. Človek je sicer imel razum in svobodno voljo, zato je moral tudi prevzeti odgovornost za svojo dušo.... In zato je človek moral trpeti za svojo krivdo. Moj nasprotnik je obdržal oblast nad duhovnim, ki je utelešeno v človeku, in to pomeni za vsakega človeka težavno, z borbo in trpljenjem povezano pot življenja na Zemlji, s ciljem osvoboditi se izpod njegove oblasti.... cilj katerega človek lahko tudi doseže, ker je Jezus Kristus človeštvu, oslabljenemu s padcem Adama prišel na pomoč, zaradi česar je omogočena Odrešitev vsakemu, kdor Ga prizna kot Božjega Sina in Odrešenika sveta in Mu voljno sledi.
Prvi človek bi lahko zgradil most, preko katerega bi vsi njegovi potomci lahko prispeli k Meni.... vendar, ker je padel, je človeštvo moralo še dolgo ostati v Satanovem suženjstvu, vse dokler ni prišel Odrešenik, vse dokler se ni Jezus Kristus spustil na Zemljo, da bi zgradil most do duhovnega kraljestva s Svojim trpljenjem in umiranjem.... skozi Svojo smrt na Križu....
(2. 11. 1953) Odločitve volje, ki je bila zahtevana od Mojega prvo ustvarjenega bitja.... Luciferja.... nikakor ni mogoče obravnavati kot zapovedi, temveč je bitju bilo popolnoma svobodno prepuščeno, da svojo voljo obrne na eno stran, in smer njegove volje je bila utemeljena edino v njegovi želji za oblastjo in samovlado. On (Lucifer) se je zavedal, da je izšel iz Mene, vendar je tudi verjel, da bi lahko vladal sam, zato ker Me ni videl....
On Me je prepoznal kot svoj izvor, vendar Me ni hotel priznati.... in te volje nisem Jaz vsadil v bitje, temveč je bitje osebno, svojo od Mene njemu podarjeno svobodno voljo tako spreobrnilo. To je bila razlika med prvim padcem Luciferja in padcem v greh prvega človeka.... kajti ta je v sebi še nosil napačno voljo, in zato Sem mu Jaz dal zapoved, katere ni smel prekršiti.... zapoved, ki bi jo zlahka lahko izpolnil, če na njega ne bi deloval nasprotni duh, kateri je na človeka imel močan vpliv zato, ker je ta (Adam) še vedno bil njegov del-delež.... ker še vedno ni dosegel popolnosti, katera bi padec onemogočila.
Človek ustvarjen kot popoln ne bi mogel pasti, to pomeni, da ne bi bil sposoben prekršiti te zapovedi, ker bi popolno duhovno v človeku njemu preprečilo kakršnokoli Bogu nasprotno delovanje.... Toda stvarjenje človeka je bila le posledica padca Luciferja in njegovih privržencev, ker Jaz potem resnično ne bi imel potrebe temu, od Mene v življenje poklicanemu duhovnemu dajati zunanje oblike kot ovoj (telo).
Vendar je človeška oblika skrila padlo duhovno, in s tem je človek Adam že bil obremenjen s prejšnjim grehom, katerega pa bi lahko zavrnil, če bi pazil na Mojo zapoved. Bilo mu je mogoče izkoreniniti dedno krivdo.... njegov padec pa je znova upočasnil vrnitev padlega duhovnega nazaj k Meni za neskončno dolgo časa, kar pa je (vrnitev) kljub temu omogočeno po dejanju Odrešitve človeka Jezusa, Kateri je brez kakršne koli Moje zapovedi naredil to, kar bi človek Adam moral narediti.... popolnoma "vstopiti v Mojo voljo" in se skozi življenje Ljubezni na Zemlji ponovno povezati z Mano, da bi prispel v popolno posedovanje Moči in Svetlobe. AMEN
PrevajalciComme vous le voyez maintenant, il a fallu un temps infiniment long à l'esprit déchu pour s’élever, et il a fallu également un temps infiniment long à chacune de Mes créations (qui devaient se développer en même temps que l'esprit contenu en elles) pour inclure en elles toujours plus d'esprit mature. De nouvelles formes se créaient sans cesse ayant chaque fois une nouvelle vocation particulière.
Cela vous montre bien que la création de la terre ne s’est pas faite en un seul instant, mais il se passa de très nombreuses longues périodes évolutives jusqu'à ce que l'esprit, à des degrés divers de maturité, prenne la forme correspondante, parce que la maturité sans cesse croissante nécessitait chaque fois une nouvelle création.
Tant que l'esprit était conditionné par la loi de la contrainte, mon œuvre créatrice était la création de la terre comme station de maturation pour l'esprit déchu, et devait lui permettre de parvenir à la maturité, permettant à l'esprit déchu de recouvrer le libre arbitre qu'il avait jadis galvaudé.
Il a fallu créer sans cesse une forme nouvelle pour cet esprit devenu mature, de manière à ce que le libre arbitre puisse être mis de nouveau à l’épreuve, et ce fut la création de l’homme qui se différenciait des précédentes créatures par la dotation d’un intellect, d’une pensée et d’une raison avec la conscience de soi-même ainsi qu’un langage lui permettant de communiquer avec ses semblables, rendant ainsi possible l'épreuve du libre-arbitre au travers de l'existence commune.
La forme extérieure de l'être humain était déjà incluse au dernier stade dans la loi de la contrainte, et destinée à incorporer un nombre incalculable de substances d'âmes mûres. Toutefois, ces êtres vivants agissaient encore sous la loi de contrainte comme la loi de la nature l’exigeait et n'étaient donc pas responsables de leur comportement. Ils n'étaient capables de penser que dans une toute petite mesure, mais ils étaient en tant que réceptacle d'esprit lentement mûri, également des créatures que Mon amour et Ma sagesse avaient formées pour cet esprit. Seuls, les êtres vivants dotés du libre-arbitre, de la raison et de la conscience de soi-même étaient à considérer comme des êtres Humains.
C'est alors que Mon Plan de Spiritualisation entrait en vigueur et celui-ci exigeait que les êtres - les hommes - soient instruits par Moi, et qu'ils utilisent leur faculté de penser, leur raison et leur libre-arbitre selon Mon enseignement. C'est ainsi que forts de leur volonté, ils pouvaient vivre et agir sur terre, ils pouvaient devenir des dieux. Mais ils pouvaient aussi s'opposer à Ma volonté et à Mes enseignements et retomber dans les ténèbres d'où ils étaient sortis.
C’est ainsi que J’ai créé l'homme. Je donnai à l'esprit ayant atteint un certain degré de maturité une forme conforme à Mon amour et Ma sagesse et Je lui donnai aussi une vocation. La forme ne devint un être vivant que lorsque l'esprit l'habita (composition d'un nombre incalculable de particules, qui en tant qu’"âme" de la forme, lui donna la vie).
L'esprit est continuellement une force agissante ; il était, certes, emprisonné pendant tout le temps de l'évolution et par conséquent incapable d'agir librement, mais dans sa dernière forme, en tant qu'Homme, il peut de nouveau agir. Il peut développer sa propre puissance et l'accroître à l'infini par l'union avec Moi.
Les premiers hommes disposaient de la puissance de Mon énergie d’Amour sans mesure. Ils étaient merveilleusement dotés, parce que leur vie à l'essai sur terre, devait les amener à se spiritualiser complètement, leur permettant d’abandonner leur revêtement charnel sans appréhension, et de revenir à la MAISON DU PÈRE en tant que Mes véritables enfants.
Cependant, ils devaient subir une mise à l'épreuve de leur libre arbitre comme tous les êtres créés. Et, leur réussite aurait considérablement aidé leurs successeurs à atteindre le but final.
Avec les premiers hommes, Je M'étais créé des êtres qui, malgré leur insuffisance (c'est-à-dire leur ignorance due à la perte de lumière occasionnée par leur chute), pouvaient atteindre néanmoins la connaissance d’un Créateur puisqu'ils pouvaient se reconnaître eux-mêmes en tant que créatures, et par conséquent reconnaître Ma Sainte Volonté et l'accomplir grâce à leur faculté de penser et de leur libre arbitre. Je Me suis créé des êtres de qui Je pouvais Me faire comprendre, malgré l’abîme qui nous séparait, ce qui était auparavant impossible dans l'état du non libre-arbitre.
Donc l'homme était la première créature terrestre renfermant l’esprit originel déchu, avec la possibilité de retrouver son état originel, afin que esprit de nouveau libre puisse agir en union intime avec Moi. Cela était la vocation des premiers hommes créés, et demeure celle de tous les hommes jusqu'à la fin, jusqu'à la spiritualisation complète de tous les esprits déchus. La mise à l'épreuve à laquelle le premier homme était soumis n'était pas tellement difficile. Toutefois, Mon adversaire avait aussi le droit de l'influencer. Et l'homme succomba. Il se détourna une deuxième fois de Moi. Ce fut le premier péché sur cette terre. Le péché que l'humanité connait, même si elle ignore celui de la première chute de l’esprit. Cependant celle-ci explique tout, car le premier homme n’aurait pas péché s’il avait été Ma première créature tangible, celle qui aurait été en pleine possession de la lumière et de la puissante énergie de l’amour originel, puisque seule la perfection peut sortir de Moi. Dès lors, aucune force adverse n'aurait pu l'influencer. Mais la cause de son péché réside dans la chute originelle de l’esprit, donc de l'âme immature de l'homme qui devait faire ses preuves, mais n’y était pas contraint.
L'Homme possédait la raison et le libre-arbitre, une responsabilité vis-à-vis de son âme ; il fallait donc qu'il paie. Mon adversaire garda le pouvoir sur l'esprit incarné en tant qu'homme, ce qui signifie pour chaque homme, un pénible passage sur terre, lutte et souffrance, avec pour but d'échapper à sa puissance. Un but que l'homme peut désormais atteindre, parce que JÉSUS CHRIST est venu aider l'homme affaibli par le péché d'Adam, et la rédemption est acquise pour chacun de ceux qui Le reconnaissent et Le suivent comme FILS DE DIEU, LE REDEMPTEUR DE L’HUMANITE ET DU MONDE MATERIEL.
Le premier homme aurait pu construire le pont sur lequel ses descendants auraient pu Me joindre. Mais comme il fauta, l'humanité dût rester encore longtemps sous la domination de Satan, jusqu'à ce que LE REDEMPTEUR ET SAUVEUR - JÉSUS CHRIST - vint sur terre, établissant un pont avec le royaume spirituel, par Sa souffrance et Sa mort sur la Croix.
La décision qui fut demandée à Mon premier esprit créé - Lucifer - n'était pas du tout à considérer comme un commandement, mais bien au contraire, il fut laissé entièrement libre d'orienter sa volonté, mais celle-ci ne visait uniquement que le pouvoir et la domination. Il était parfaitement conscient d'être issu de Moi, mais parce qu'il ne ME voyait pas, il croyait être seul à régner. Pourtant il était conscient de son origine en MOI, MAIS IL NE VOULAIT PAS ME RECONNAÎTRE. Et cette volonté d’opposition et de reniement ne provenait pas de Moi, mais bien de lui-même, de son libre-arbitre dont Je l'avais doté.
Voilà la différence entre la première chute de Lucifer et le péché du premier homme. - car celui-ci portait encore en lui le libre-arbitre dévoyé. - C'est pourquoi JE lui donnai un commandement à respecter - un commandement qu'il lui aurait été facile de tenir si l'esprit de l'adversaire ne l'avait pas influencé - or, cette influence était encore très forte en lui parce qu'en somme, il lui appartenait encore - donc un commandement à respecter, parce que l'âme n'avait pas encore atteint sa maturité parfaite qui aurait rendu la chute impossible.
Un homme parfait n’aurait pas pu chuter. Il aurait été incapable d'outrepasser ce commandement, car l'esprit parfait en l'homme l'aurait empêché de faire quoi que ce soit contre Dieu. La création de l'homme fut le RÉSULTAT DE LA CHUTE DE LUCIFER ET DE SES PARTISANS, car JE n'avais vraiment pas besoin de donner une forme à l’esprit, appelé par Moi à la vie.
La forme de l'homme renfermait donc l'esprit déchu. Aussi Adam était déjà pénalisé par le péché qu'il aurait pu pourtant maîtriser et annihiler s'il avait respecté Mon commandement - il lui aurait été alors possible de s'acquitter de la dette originelle. - Hélas, sa chute retarda pour longtemps le retour de l'esprit déchu vers Moi - retour rendu pourtant possible par l'ŒUVRE RÉDEMPTRICE DE L'HOMME JÉSUS QUI, sans un tel commandement de Ma part, a fait ce qu'Adam aurait dû faire : c'est-à-dire accomplir entièrement Ma Sainte Volonté par une vie consacrée à l'amour, et s'unir de nouveau à Moi pour atteindre pleinement de nouveau la lumière et la puissance de l’Amour originel.
Amen
Prevajalci