Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

VEČNO PREKLETSTVO ....

Božje usmiljenje ne pozna meja, Božja Ljubezen je neskončna, Njegova potrpežljivost neizmerna, in iz tega razloga Njegove žive stvaritve-bitja ne morejo biti izgubljene za večno, sicer On ne bi bil popoln. Iz tega razloga je napačno govoriti o večnem prekletstvu, če pod tem razumemo pojem časa, ki ima namen opisati nekaj, kar je brez konca. Ker bi ena takšna vrsta večnega prekletstva potem predstavljala nekaj, kar je za Boga popolnoma izgubljeno.... torej Njegovemu nasprotniku (Satanu) dokončno prepuščeno duhovno bitje (v smislu: Bog bi se odpovedal Svoje žive stvaritve v korist....), katero je izvirno izšlo od Boga in Mu ga je Njegov nasprotnik odvzel....

Toda v tem primeru bi bil ta nasprotnik večji kot Bog, do neke mere bi bil on zmagovalec in močnejši od Božje oblasti in moči, kar pa nikoli ni in ne bo mogoče, ker nobeno bitje ni sposobno preseči Njegove popolnosti, moči in oblasti ter modrosti. Kar izvira iz Njega, ostaja večno v Njegovi lasti, le začasno ločeno od Njega, kar pomeni, ono (bitje) je sebe oddaljilo od Njega do največje mere, ker je samo tako hotelo. Vendar pa tudi ta oddaljenost ni trajno stanje, saj mora biti bitje, da bi bilo srečno, pod vplivom sevanja Božje moči in.... ker on sam za to nima volje, da bi bil pod vplivom Božje Ljubezni in usmiljenja, ki mu želita pripraviti stanje blaženosti.

Večno prekletstvo bi zatorej bilo v nasprotju z Božjo Ljubeznijo in usmiljenjem, ali pa bi ti bili omejeni, zaradi česar bi Božja popolnost utrpela izgubo. Eno najbolj popolno Bitje nima človeških šibkosti, toda večna jeza bi bila ena manjvredna človeška lastnost, ravno tako kot se vsako stanje kazni, ki traja večno, ne bi moglo imenovati Božansko načelo, saj je za Božanskost značilna Ljubezen.... Ljubezen pa vendar rešuje in pomaga, ona odpušča in osrečuje in ne bo nikoli odrinila od Sebe nekaj za vedno.

Nasprotno temu pa Božjemu nasprotniku manjka Božanski princip, Ljubezen, in njegov cilj bo, da duhovna bitja za večno povleče navzdol k sebi. In on je ta, ki ljudem povzroča zmedo v konceptu večnosti, ki poskuša prikazati Boga kot neusmiljenega in grobega, da bi zadušil Ljubezen ljudi do Njega.... on (Satan) je ta, ki sam ne pozna usmiljenja in zato si brez obotavljanja prizadeva duše narediti nesrečne, kateri jim želi odvzeti vsako možnost pomoči, da bi jih pogubil za večno. In on najde voljne privržence svoje doktrine o večnem prekletstvu.... ki ne prepoznajo Boga v Njegovi neskončni Ljubezni, sicer oni ne bi mogli verovati temu nauku. Vendar pa bo Resnica vedno posredovana ljudem, in zmota bo opazno razkrita, tako, da bo Bog prepoznan in ljubljen kot najbolj popolno Bitje, tako, da se Mu bodo ljudje pridružili in se zgražali nad Njegovim nasprotnikom.... AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

Ewige Verdammnis....

Gottes Barmherzigkeit kennt keine Grenzen, Gottes Liebe ist unendlich, Seine Geduld unermeßlich, und darum können Seine Geschöpfe nicht ewig verlorengehen, ansonsten Er nicht vollkommen wäre. Es ist darum auch falsch, von ewiger Verdammnis zu sprechen, wenn darunter ein Zeitbegriff zu verstehen ist, der etwas Nie-Endendes bezeichnen soll. Denn eine solche ewige Verdammnis bedeutete dann aber etwas für Gott gänzlich Verlorenes.... also Seinem Gegner endgültig abgetretenes Wesenhaftes, das ursprünglich von Gott hervorgegangen und von Seinem Gegner Ihm abgerungen worden ist.... Dann aber wäre dieser Gegner größer als Gott, er wäre gewissermaßen der Sieger und Gott an Macht und Kraft überlegen, was jedoch niemals ist und sein kann, denn an Seine Vollkommenheit, an Seine Kraft und Macht und Weisheit reicht kein Wesen heran. Was aus Ihm hervorgegangen ist, bleibt ewiglich in Seinem Besitz, nur zeitweise von Ihm getrennt, d.h. in größter Entfernung stehend, weil es selbst es so will. Doch auch diese Entfernung ist kein Dauerzustand, weil das Wesen, um selig zu sein, von der Kraftausstrahlung Gottes berührt werden muß, und.... so es selbst nicht den Willen dazu hat, von der Liebe und Barmherzigkeit Gottes erfaßt wird, die ihm den Seligkeitszustand bereiten will. Eine ewige Verdammnis wäre daher auch der Liebe und Barmherzigkeit Gottes widersprechend, oder aber diese wären begrenzt, wodurch die Vollkommenheit Gottes Einbuße erlitte. Ein höchst vollkommenes Wesen hat keine menschlichen Schwächen, ein ewiger Zorn aber wäre eine niedere menschliche Eigenschaft, wie auch jeder Strafzustand von Ewigkeitsdauer kein göttliches Prinzip genannt werden könnte, denn das Göttliche ist gekennzeichnet durch die Liebe.... Die Liebe aber rettet und hilft, sie vergibt und beglückt und wird niemals etwas auf ewig von sich stoßen. Dem Gegner Gottes dagegen mangelt das göttliche Prinzip, die Liebe, und stets wird sein Ziel sein, das Wesenhafte auf ewig zu sich herabzuziehen. Und er ist es, der den Menschen den Ewigkeitsbegriff verwirrt, der Gott als unbarmherzig und hart hinzustellen sucht, um die Liebe zu Ihm zu ersticken.... er ist es, der selbst kein Erbarmen kennt und der darum ohne Bedenken die Seelen unglückselig zu machen sucht, der ihnen jede Hilfsmöglichkeit nehmen möchte, um sie auf ewig zu verderben. Und er findet willige Anhänger seiner Lehre von der ewigen Verdammnis.... die alle Gott in Seiner unendlichen Liebe nicht erkennen, ansonsten sie dieser Lehre keinen Glauben schenken könnten. Doch stets wird den Menschen die Wahrheit vermittelt und der Irrtum grell beleuchtet werden, auf daß Gott als vollkommenstes Wesen erkannt und geliebt werde, auf daß die Menschen sich Ihm anschließen und Seinen Gegner verabscheuen....

Amen

Prevajalci
This is an original publication by Bertha Dudde