Usmeri pozornost na besede, ki ti pritekajo: najhujše(najbolj bridko) življenjsko stanje si prirejajo ljudje sami, ko se nahajajo v nenehni notranji neskladnosti (disharmoniji) in ne izmolijo, da jim na pomoč priskoči Božja milost, preko katere bi bili osvobojeni pritiska, ki jih obremenjuje. Ti ljudje vedno mislijo, da je njihovo stanje nesrečno in so vedno bolj nošeni z notranjimi občutki; in na koncu je njihovo stanje le še neskončen obup, in to brez pravega vzroka.
Pri teh ljudeh je še vedno preveč razvito samoljubje, ki povzroča, da se oni ne morejo dvigniti iznad sebe in v usodi drugih ljudi najdejo veliko več smisla, tako da je tem ljudem pravilna presoja(razsodnost)vedno nekaj tujega(ne znajo pravilno presoditi). Oni zavračajo vsakršen razumen argument, zaradi česar imajo veliko težje življenje zaradi lastne trdoglavosti, ker bi drugače dobra volja naredila, da bi bilo življenje veliko znosnejše za njih.
Sàmo življenje je tako poučno (polno priložnosti za učenje) in daje večkratno osnovo (temelj), če se ga le pravilno iskoristi in če se v vseh duševnih stiskah najde pribežališče(rešitev)v Ljubezen-skem delovanju. Tedaj je na zanesljiv način prišlo do vzpostavitve ravnotežja, in srce postaja radostno.... In če oseba zanemari sebe, potem od nje odpada vse težko in ona izpolnitev življenja najde v delovanju za druge. Namen življenja je vendarle vedno edinole dozorevanje njegove osebnosti, odrekanje od izpolnjevanja lastnih želja in nenehno prostovoljno služenje.
Kolikor bolj se lahko človek podredi, toliko svobodnješe bo postalo njegovo duhovno stanje; in kolikor bolj pogosto je dejaven v samo-premagovanju, toliko močnejša bo njegova volja, in to delo na samemu sebi prinaša oplemenitenje celotnega bitja.Vedno bo vzeta v poštev edino korist bližnjega, in stanje bolečine, ki muči človeka, bo odstranjeno.... To pa doseže volja za delovanjem.... Veliko je lažje premagati svet, kot pa samega sebe....
Človek ne želi priznati, da je on sam povzročitelj tega stanja; vedno raje išče vzrokepovsod drugje, kot pa pri samemu sebi, in to je njegova napaka.... Težko je (po)nuditi pomoč tam, kjer primanjkuje samospoznanja.... ampak kje potem začeti.... Tisti, ki vedno želi biti kritičen do drugih in nikoli do sebe, bo težko prepoznal temeljno zlobo; on se bo vedno imel za vrednega obžalovanja in ne bo zbral volje, da prekine svoje stanje, ki ga še tlači.
Tako da ima samo ena stvar pravi učinek na takšno duševno stanje.... V vsej Ljubezni mu usmeriti pozornost na napačno stališče do življenja, s katerim se mora soočiti človek sam, kar pa je vedno primer, ko trpi pod pritiskom svojega razpoloženja in ne najde izhoda. Kjer je volja, tam je tudi delovanje; in šele to človeka osvobaja od vsakega zla....
AMEN
PrevajalciBada alle Parole che oggi ti giungono: Gli uomini stessi si preparano la più amara condizione della vita, che si trovano sempre e continuamente nell’auto bisogno e non chiedono supplicando l’Aiuto alla Grazia di Dio, attraverso il Quale verrebbero liberati dalla pressione che li aggrava. Questi uomini vedono sempre la propria situazione come lamentevole e si smarriscono sempre di più in sentimenti d’afflizione e tutto il loro essere è alla fine solo ancora sconfinatamene disperato e questo senza un vero motivo. Per superare sé stessi, è troppo sviluppato il loro amor proprio, e nella sorte di altri uomini vedono piuttosto l’esaudimento della vita, e così un giusto giudizio rimane per questi uomini sempre qualcosa di estraneo. Rifiutano tutti i motivi della ragione e così hanno una vita molto più difficile a causa della propria caparbietà, perché la buona volontà farebbe loro affrontare la vita in modo più facile.
La vita stessa è così istruttiva e fornisce così molteplice stimolo, se soltanto viene utilizzata bene e ci si rifugi in tutta l’oppressione animica nell’agire d’amore. Allora è per così dire creato il pareggio, ed il cuore è lieto. E quando la propria persona viene retrocessa, cade da sé ogni peso dall’uomo. Lo scopo della vita è comunque sempre la maturazione di sé stesso, una rinuncia all’esaudimento di propri desideri ed un sempre continuo servire volenteroso. Più l’uomo si può sottomettere, più libera sarà la condizione del suo spirito, e più spesso si esercita nell’auto superamento, più forte sarà la sua volontà, e questo lavoro su sé stesso procura una nobilitazione di tutto l’essere, allora verrà sempre soltanto rispettato il bene del prossimo, e la condizione penosa, che tormenta l’uomo, è sospesa. E questo lo opera la volontà nell’azione, è molto più facile vincere il mondo che sé stesso.
L’uomo non vuole ammettere di essere l’autore della sua condizione, cerca sempre la causa ovunque eccetto che in sé stesso, e questo è il suo errore. Dove manca l’auto conoscenza, è difficile portare aiuto, perché dove dev’essere posta la leva? Chi vuole esercitare la critica solo sugli altri, ma mai su sé stesso, difficilmente riconoscerà il male di fondo, troverà sempre soltanto sé stesso da compiangere, e non avrà la volontà a creare la fine della sua condizione che lo opprime.
E così c’è solo una cosa di un vero effetto su un tale animo, di fargli notare con tutto l’amore la sua falsa predisposizione verso la vita, che l’uomo deve vincere sé stesso e non farsi vincere da questo, cosa che è comunque ogni volta il caso, quando soffre sotto la pressione del suo umore e non si procura nessuna via d’uscita. Dov’è la volontà, c’è anche l’azione, e solo questa libera l’uomo da ogni male.
Amen
Prevajalci