Sulla Terra nulla è più importante dello sviluppo dell’anima verso l’Alto. Perciò ogni attività terrena deve soddisfarvi, se contemporaneamente viene eseguito il lavoro spirituale, che come attività necessaria non deve mai essere tralasciata, se la vita terrena deve avere successo. Perché ciò che conquistata in beni terreni attraverso l’esercizio dell’attività terrena, è un possesso incostante, che vi può bensì assicurare il benessere terreno, ma anche soltanto se la Mia Volontà lo concede. Voi avete da adempire un compito terreno che è l’unico che deve essere importante per voi, dovete maturare spiritualmente. Ed il mondo con tutto ciò che vi è desiderabile, è soltanto un mezzo allo scopo; sono le opportunità in cui dovete maturare. E così la vita terrena deve essere bensì vissuta in mezzo a queste cose, che vi affascinano e vi spronano all’attività terrena, ma non deve essere uno scopo a sé stesso, vi dovete rendere conto che avete da adempiere un compito più alto che soltanto l’aumento di un possesso terreno o il procurare il piacere corporeo, e soltanto quando il lavoro spirituale viene preposto al lavoro terreno, adempite lo scopo della vita terrena. E poi dovete sempre tenervi davanti agli occhi, che non è nel vostro potere di prolungare la vostra vita terrena nemmeno di un giorno. Inoltre dovete sempre aspettarvi di essere richiamati, e ricordarvi che allora dovete lasciare indietro tutto ciò che avete conquistato terrenamente e potete portare nell’aldilà solamente ciò che vi siete procurati in tesori spirituali. E così ogni cosa è inutile di ciò che sulla Terra vi pareva desiderabile, perché è materia, che non vi segue nel Regno spirituale, ma è sempre e costantemente parte della Terra, sulla quale però vivete soltanto un breve tempo. E dato che non sapete mai quando il vostro tempo è trascorso, agirete con intelligenza solamente se utilizzate ogni giorno, per conquistarvi la ricchezza spirituale. Perciò soltanto l’attività spirituale riporta un guadagno, benché dovete compiere anche il vostro dovere terreno e svolgere dei lavori, che sono di utilità per il prossimo. Uno serva l’altro, allora ogni attività terrena è contemporaneamente un servizio al prossimo, se non è a suo danno. Perciò l’uomo non deve oziare, altrimenti non sfrutta la sua forza di vita e le sue opere nell’amore per il prossimo saranno scarse. Un uomo pigro non presterà nemmeno un lavoro spirituale, perché questo premette un cuore volonteroso d’amare, e la volontà d’amare si manifesta sempre in un modo che al prossimo viene provveduto nel suo bisogno, sia in modo corporeo che animico. Quello che l’uomo fa per servire i prossimi, è un’attività terrena, che contemporaneamente viene considerato come lavoro spirituale all’anima, ma il lavoro terreno che tende soltanto al proprio vantaggio, che ha il suo motivo soltanto nell’amor proprio, è inutile per l’Eternità. E’ tempo sprecato inutilmente, che non può mai essere recuperato, che inoltre significa ancora una retrocessione dell’anima, perciò però vengono ottenuti i più grandi vantaggio visti puramente mondani, perché lavora sotto la cooperazione del Mio avversario, che gli apporta i beni terreni nella massima misura. Ma un tale uomo entra vuoto e povero nel Regno spirituale dopo la sua morte, perché deve lasciare tutto indietro sulla Terra e non ha nulla da dimostrare in tesori spirituali. Ha vissuto la sua vita senza scopo e lo attende una triste sorte nell’aldilà.
Amen
TraduttoreNič ni na Zemlji pomembno, razen razvoja duše na višje. Zato je vsaka zemeljska dejavnost zadovoljiva edino takrat, ko se obenem tudi izvaja duhovna dejavnost, ki kot najnujnejša dejavnost ne sme biti nikoli zanemarjena, če želimo, da bo zemeljsko življenje uspešno. Namreč vse zemeljske dobrine, ki so pridobljene preko izvajanja zemeljskih dejavnosti, so minljiva lastnina, ki vam sicer resda lahko zagotovijo zemeljska ugodja, vendar pa le tedaj, ko to dovoli Moja volja. Vi morate izpolniti zemeljsko nalogo, ki vam mora biti edina pomembna.... morate duhovno dozorevati....
Vendar pa je svet z vsem, kar se vam zdi, da je vredno, le sredstvo za doseganje namena; to so priložnosti, v katerih morate dozorevati. Tako se mora zemeljsko življenje živeti sredi teh stvari, ki vas privlačijo in spodbujajo na zemeljsko dejavnost, kar pa samo po sebi ne sme biti vaš namen. Vi morate v sebi prebuditi ter zadržati zavedanje o tem, da morate izpolniti višjo nalogo od samega povečevanja zemeljske lastnine ali ustvarjanja telesnih ugodij; in šele takrat je duhovnemu delu dana prioriteta pred zemeljskim, vi izpolnjujete namen zemeljskega življenja. Tako da morate biti vedno osredotočeni na to, da si vi ne morete podaljšati zemeljskega življenja niti za en dan.
Nadalje, morate računati na to, da boste (od)poklicani, pri čemer ste zavedajte, da boste morali vse to zemeljsko, kar ste si nabrali, pustiti in da v onostranstvo lahko prenesete edinole duhovne dobrine, ki ste si jih nabrali. Tako da je vsaka stvar na Zemlji, ki se vam zdi vredna hrepenenja, brezvredna, ker je to materija, ki ne gre z vami v duhovno kraljestvo, temveč vedno pripada Zemlji, na kateri pa vi živite le kratek čas. In ker ne veste, kdaj bo prišel vaš čas, boste ravnali pametno edino takrat, ko vsak dan izkoristite, da bi si nabirali duhovna bogastva.
Zaradi tega edinole duhovna dejavnost prinaša koristi, četudi morate ravno tako izpolnjevati vaše zemeljske obveznosti in delati dela, ki bližnjemu prinašajo koristi. Naj eden služi drugemu.... tedaj je vsaka zemeljska dejavnost obenem tudi služenje bližnjemu, če mu pri tem ne povzroči škode. Zaradi tega človek ne sme biti len, ker drugače ne izkorišča njegove življenjske moči in njegova dela Ljubezni do bližnjega bodo edinole zelo majhna. Ravno tako len človek ne bo izvajal duhovnega dela, ker je za to delo potrebno srce, ki je pripravljeno za Ljubezen; ta pripravljenost za Ljubezen pa se vedno izraža na način, da se bližnjega oskrbuje v njegovih potrebah, naj bo to telesno ali pa duševno.
To, kar človeka oblikuje, da bi služil bližnjemu, je zemeljska dejavnost, ki se istočasno računa kot duhovno delo na duši. Vendar pa je tista zemeljska dejavnost, ki teži edino k lastni koristi, ki je spodbujena s samoljubjem, brezvredna za večnost. To je zaman porabljen čas, ki ga nikoli več ni mogoče nadoknaditi, ki pa obenem tudi pomeni nazadovanje za dušo. In gede na to so lahko, čisto svetovno gledano, doseženi največji uspehi, ker človek dela s pomočjo Mojega nasprotnika (Satana), ki mu zagotavlja zemeljska bogastva v največji meri. Torej nek takšen človek po svoji smrti vstopa v onostranstvo prazen in siromašen, ker mora na Zemlji vse pustiti za seboj, od duhovnih dobrina pa nima ničesar. Njegovo življenje je bilo preživeto brez namena (zaman) in njega v onostranstvu čaka žalostna (bridka) usoda....
AMEN
Traduttore