Nel Mio soffrire e morire sulla Croce vi è stato dato un esempio del profondissimo Amore e della più grande Gioia di Sacrificio che cerca il suo simile. Ora esistono delle cose fra Cielo e Terra, che a voi uomini sono totalmente inspiegabili, perché non sapete nulla dell’agire delle Forze spirituali su un uomo che permette questo su di sé attraverso la sua volontà, che si muove nell’Ordine divino. E così state sovente davanti ad un enigma, la cui soluzione è comunque facile per colui che è penetrato nel sapere spirituale, che trova una spiegazione per tutto, che gli viene offerta tramite il suo spirito. Ma solo di rado può essere data una tale spiegazione dal Regno spirituale ad un uomo, perché solo di rado viene ammesso il diretto agire dello spirito, rispettivamente considerato. Perché sovente viene considerata come propria attività mentale ciò che però è l’agire dello spirito, e solo raramente lo spirito nell’uomo può annunciarsi con evidenza, che venga riconosciuto e perciò accettato il risultato.
Il Mio soffrire e morire sulla Croce era oltremodo tormentoso per l’Umano che formava il Mio Corpo, che il Sacrificio dell’Uomo Gesù superava tutto ciò che poteva mai valere come Agire d’Amore sulla Terra. E malgrado ciò, l’umanità non ne prende quasi più nessuna notizia, ha dimenticato, perché vuole dimenticare. Il Concetto di un Redentore dell’umanità è spento nel cuore di quasi tutti gli uomini, e soltanto pochi si mettono davanti agli occhi il soffrire dell’Uomo Gesù, senza perciò afferrarlo e sentirlo nella sua profondità. Il mondo spirituale però sta costantemente sotto l’impressione della Redenzione tramite Gesù Cristo. Lo spirituale della Luce vive tutto nel presente, non conosce nessun concetto di tempo, passato, presente e futuro sono uno per gli esseri di Luce e così vivono in ogni tempo la Crocifissione di Cristo e lodano e glorificano Lui, il Quale attraverso la Sua morte sulla Croce ha dischiuso loro il Cielo, il Quale ha aiutato loro alla contemplazione di Dio, Che ha estinto il grande peccato che ha separato le Mie creature da Me attraverso delle Eternità. Gli esseri di Luce sono spinti di far notare agli uomini il più grande Atto d’Amore che è mai stato compiuto sulla Terra. La profonda impressione che la morte sulla Croce di Cristo fa sempre di nuovo sugli esseri di Luce, vorrebbero trasmettere anche agli uomini ed urtano contro resistenza, perché l’umanità sta talmente sotto l’influenza del mondo, che per lei il divino Redentore Gesù Cristo E’ solo ancora una figura di fantasia, che la rappresentazione dell’Opera di Redenzione significa solo una favole e perde sempre di più in credibilità. Lo spirituale della Luce riconosce il crescente oscuramento sulla Terra e cerca qui e là di accendere una lucetta, cerca di trasmettere agli uomini un debole riflesso dal Regno spirituale, spinti dall’amore per lo spirituale non redento che, incorporato come uomo, minaccia di non superare la prova della vita terrena. Ma gli esseri di Luce difficilmente trovano l’accesso al cuore dell’uomo, perché l’anima deve dare per questo la sua approvazione nella libera volontà, benché il corpo in questa manifestazione della volontà dell’anima può non essere partecipe. L’anima nello stato del distacco dal corpo, nel sonno oppure nella totale letargia del corpo, deve mostrare il desiderio per lo straordinario apporto di Forza in ogni forma. Allora gli esseri di Luce prendono possesso dell’anima, a cui non rinunciano nemmeno, quando il corpo è di nuovo in collegamento con l’anima nella sua abituale attività. Allora all’anima viene concesso dagli esseri di Luce uno sguardo nel Regno spirituale che ne è talmente impressionata, che le impressioni dell’anima si trasferiscono anche al corpo. Quindi l’uomo non vede i risultati spirituali nello stato corporeo, con l’intelletto e gli occhi del corpo, ma solo l’anima vede ciò che però si fa notare visibilmente nel suo corpo. L’anima vive con una tale interiorità il procedimento della Crocifissione di Cristo, ma non dà questo risultato all’intelletto corporeo, in modo che il pensare dell’uomo è totalmente impartecipe, ma il corpo viene da ciò coinvolto nella sofferenza tramite l’emozione animica, che quindi il corpo nel vero senso della parola soffre insieme ciò che l’anima vede. Il mondo di Luce cerca di guidare i pensieri degli uomini sul più grande Mistero nell’Universo, sulla più grande Opera d’Amore, senza la Quale nessuno potrebbe essere redento dai legacci del peccato. Gli esseri di Luce colgono ogni occasione, dove attraverso un uomo possono parlare a tutti nel suo ambiente; cercano di stimolare l’attenzione anche in coloro che sono miscredenti e che cercano di darsi una spiegazione naturale. Non accendono lucette, che però diffondono comunque un chiaro bagliore, se non vengono tenute nascoste o spente attraverso l’influenza dell’avversario, che cerca di soffocare tutto ciò che indica la Redenzione tramite Gesù Cristo. Perché la lotta fra la Luce e la tenebra infuria con veemenza sempre di più, quando si avvicina la fine e perciò aumenteranno anche tutte le indicazioni. Avverranno segni e Miracoli e beato chi li osserva e ne trae le sue deduzioni.
Amen
TraduttoreV Mojem trpljenju in smrti na križu ste dobili zgled globoke ljubezni in največje pripravljenosti na žrtvovanje, kar je brez primere.
Torej, med nebom in Zemljo so stvari, ki so vam ljudem popolnoma nerazložljive, ker ne veste, kako učinkujejo duhovne moči na človeka, na tistega, ki to s svojo voljo dopušča, ki se giblje v božanskem redu. In tako se pogosto soočate z uganko, katere rešitev pa je preprosta za tistega, ki je prodrl v duhovno spoznanje, za tistega, ki najde razlago za vse, kar mu je ponujeno po njegovem duhu. Toda le redko je iz duhovnega kraljestva mogoče dati človeku takšno razlago, saj je le redko priznano ali upoštevano neposredno delovanje duha. Kajti tisto, kar je delovanje duha, se pogosto obravnava kot človekova lastna duševna dejavnost in le redko se lahko duh v človeku kaže tako očitno, da ga prepoznamo in zato sprejmemo njegov rezultat.
Moje trpljenje in umiranje na križu je bilo za človeka, ki je tvoril Moje telo, izjemno mučno, tako da je žrtev človeka Jezusa presegla vse, kar bi lahko kdajkoli veljalo za dejanje ljubezni na Zemlji.... Pa vendar se človeštvo komajda ozira na to, pozabilo je, ker hoče pozabiti. Pojem Odrešenika človeštva je v srcih večine ljudi ugasnil in le redki si predstavljajo Jezusovo trpljenje, ne da bi ga začutili in razumeli v njegovi globini....
Duhovni svet pa je nenehno pod vtisom odrešenja po Jezusu Kristusu. Duhovni svet, poln svetlobe, vse doživlja v sedanjosti, ne pozna pojma časa, preteklost, sedanjost in prihodnost so za bitja svetlobe (angeli) eno, zato ves čas doživljajo Kristusovo križanje ter slavijo in poveličujejo Njega, ki jim je s svojo smrtjo na križu odprl nebesa, jim pomagal videti Boga in je izbrisal veliki greh, ki je Moje žive stvaritve v večnosti ločil od Mene. Spodbuja bitja svetlobe naj ljudi opozarjajo na največje dejanje ljubezni, ki je bilo kdajkoli storjeno na Zemlji....
Globok vtis, ki ga Kristusova smrt na križu vedno znova naredi na bitja svetlobe, želijo prenesti tudi na ljudi, a naletijo na odpor, ker so ljudje tako pod vtisom sveta, da je božanski Odrešenik Jezus Kristus zanje le fantazijski lik, da je za njih prikaz odrešenjskega dela le pravljica in izgublja vse večjo verodostojnost.
Duhovno bitje, polno svetlobe, prepozna vse večjo temo na Zemlji in skuša tu in tam prižgati kanček luči, ljudem skuša posredovati šibek odsev iz duhovnega kraljestva, vodi ga ljubezen do neodrešenega duhovnega bitja, ki je, utelešeno v človeku, v nevarnosti, da ne prestane preizkušnje zemeljskega življenja. Vendar bitja luči težko najdejo dostop do človeškega srca, saj mora duša privoliti po svoji svobodni volji, čeprav je lahko telo pri tem izražanju volje duše nevpleteno....
V stanju ločenosti od telesa, v spanju ali popolni telesni letargiji mora duša pokazati hrepenenje po izredni oskrbi z močjo v vseh oblikah. Takrat se duše polastijo bitja svetlobe, ki je ne opustijo niti takrat, ko telo spet začne svojo običajno dejavnost v povezavi z dušo. Nato bitja svetlobe duši omogočijo vpogled v duhovno kraljestvo, in ta je tako navdušena, da se vtisi duše prenesejo tudi na telo....
Zato človek v svojem fizičnem stanju z umom in očmi telesa ne vidi duhovnih izkušenj, ampak le duša vidi, kar je vidno opazno v njenem telesu. Duša doživlja proces Kristusovega križanja s takšno bližino, vendar te izkušnje ne prenese na telesni intelekt, tako da je človekovo mišljenje zato popolnoma nevpleteno, na telo pa vpliva vznemirjenje duše.... tako da telo v pravem pomenu besede doživlja to, kar vidi duša....
Svet, poln svetlobe, želi usmeriti misli ljudi k največji skrivnosti v vesolju, k največjemu delu ljubezni, brez katerega se nihče ne bi mogel rešiti uroka greha.... Bitja svetlobe izkoristijo vsako priložnost, ko lahko prek osebe spregovorijo vsem okoli nje; poskušajo tudi pritegniti pozornost tistih, ki so neverni in si skušajo to razložiti po naravni poti. Prižigajo majhne lučke, ki kljub temu širijo močan sij, če jih ne skrije ali ugasne vpliv nasprotnika, ki skuša zadušiti vse, kar kaže na odrešenje po Jezusu Kristusu. Bitka med svetlobo in temo namreč divja tem bolj, čim bolj se bliža konec, zato se bodo tudi vsa znamenja povečala.... Dogajala se bodo znamenja in čudeži in blagoslovljen je tisti, ki je nanje pozoren in iz njih sklepa....
Amen
Traduttore