La decisione della volontà dell’uomo dev’essere emessa da sé, cioè la volontà dell’uomo non dev’essere orientata né dalle Forze buone né da quelle cattive, ma può essere influenzata solamente da ambedue le parti, di decidersi per una direzione. E perciò la trasmissione della Parola di Dio, la Dottrina di Cristo, è sempre soltanto da considerare come influenza su un uomo, perché la decisione spetta a lui stesso di accettare oppure di rifiutare. E così ogni organizzazione chiesastica può sempre soltanto essere considerata come mezzo, di guidare la volontà umana nella giusta direzione; ma non può mai fare appello al diritto di essere la meta del giusto pensare e volere, quindi attraverso l’appartenenza ad una tale organizzazione può essere ben raggiunto lo scopo, ma l’appartenenza non può mai essere già la dimostrazione di una volontà guidata bene, per cui il tendere umano in ogni comunità religiosa deve iniziare da sé, per dare la giusta direzione alla volontà. Perché l’uomo può adempiere tutte le pretese che gli vengono poste da parte di un’organizzazione chiesastica, ma questa può essere l’educazione o l’abitudine, dov’è ancora esclusa la propria volontà. Può essere un eseguire esteriore della Dottrina di Cristo, un adempiere dei doveri, che fanno mancare il profondo amore, benché vengano eseguite per obbedienza nei confronti della chiesa. Una giusta decisione di volontà pretende un immergersi mentalmente in questioni spirituali e soltanto per questo richiede una cosciente presa di posizione. La cieca obbedienza è invece nessuna decisione di volontà, è piuttosto un’esclusione della libera volontà e perciò non può procurare nessun successo spirituale. E perciò gli uomini sono sovente costretti alla presa di posizione in quanto attraverso l’Amore di Dio vengono guidati nel dubbio, se è la Verità di ciò che viene loro sottoposto. A loro viene sempre di nuovo portata vicina la Parola di Dio, affinché debbano trovare delle contraddizioni fra ciò che Gesù Cristo ha insegnato sulla Terra e di quello che a volte sostiene un’organizzazione chiesastica, affinché le contraddizioni li stimolino alla riflessione e quindi inizi il divenire attiva la volontà per la libera decisione. Perché il tempo sulla Terra non deve passare inutilizzato, cosa che però è il caso, quando un uomo tiene il patrimonio spirituale senza esame, quando è stato spinto in una direzione spirituale e lui stesso non intraprende nulla per esaminarlo sulla sua Verità. Attraverso l’appartenenza ad un’organizzazione chiesastica nessuno può pretendere il diritto all’assoluto raggiungimento della meta, prima che la sua volontà non sia diventata attiva, mentre mentalmente si occupa di tutto ciò che gli viene insegnato e nuovamente da lui preteso di credere. E la Parola di Dio sarà per lui sempre un’indicatrice della via, imparerà a distinguere la Voce di Dio dalla voce del mondo, potrà giudicare l’Opera di Dio e l’opera aggiunta dall’uomo e poi decidersi anche in modo giusto, qual’è il suo compito sulla Terra.
Amen
TraduttoreČlovekovo odločitev o volji mora sprejeti on sam, kar pomeni, da človeške volje ne morejo usmerjati ne dobre ne zle sile, temveč lahko nanj vplivata le obe strani, da se odloči za eno smer. In zato lahko posredovanje Božje besede, Kristusovega nauka, vedno velja le za vpliv na človeka, kajti na njem je, da se odloči, ali ga bo sprejel ali zavrnil. (1Tes 5,21)
In tako lahko na vsako cerkveno organizacijo gledamo le kot na sredstvo, ki vodi človeško voljo v pravo smer; toda nikoli ne more (za sebe) trditi, da je cilj pravilnega mišljenja in volje.... zatorej je s članstvom v takšni organizaciji zagotovo mogoče doseči namen (božje kraljestvo), vendar članstvo še nikakor ni dokaz pravilno usmerjene volje, zato se mora v vsaki verski skupnosti šele začeti človekovo prizadevanje za pravilno usmeritev volje. Človek namreč lahko izpolni vse zahteve, ki mu jih nalaga cerkvena organizacija, vendar je to lahko vzgoja in navada, njegova lastna volja pa je še vedno izklopljena.
Lahko gre za zunanje upoštevanje Kristusovega nauka, za izpolnjevanje dolžnosti, ki jim manjka globoka ljubezen, čeprav se izvajajo iz poslušnosti cerkvi. Pravilna odločitev volje zahteva miselno potopitev v duhovna vprašanja in šele nato zavestno mišljenje o njih. Slepa poslušnost pa ni odločitev volje, ampak je prej izključitev svobodne volje, zato ne more prinesti nobenega duhovnega uspeha. Zato so ljudje pogosto prisiljeni zavzeti stališče, saj jih Božja ljubezen vodi v dvom o resničnosti tega, kar jim je predstavljeno.
Božja beseda jim bo vedno znova predstavljena tako, da bodo našli nasprotja med tem, kar je Jezus Kristus učil na Zemlji, in tem, kar včasih trdi cerkvena organizacija.... tako, da jih bodo protislovja spodbudila k razmišljanju in bo dejavnost volje pripeljala do svobodne odločitve. Kajti čas na zemlji ne bi smel miniti neizkoriščen, kar pa se zgodi, kadar človek pusti duhovno znanje nepreverjeno, kadar je bil potisnjen v neko miselno šolo in si ne prizadeva, da bi preveril njeno resničnost. Nihče ne more trditi, da s pripadnostjo cerkveni organizaciji brezpogojno dosega cilje, njegova volja mora najprej sama postati dejavna, tako da se miselno ukvarja z vsem, kar ga učijo in spet od njega zahtevajo... Božja beseda pa bo vedno njegovo vodilo, naučil se bo razlikovati Božji glas od glasu sveta, znal bo presojati Božje delo in dodatno človeško delo ter se potem tudi pravilno odločati, kar je njegova naloga na Zemlji... Amen.
Traduttore