Davno preden so na Zemlji živeli prvi ljudje, kateri so bili od Boga obdarjeni s svobodno voljo in razumom, so človeku podobna bitja že obstajala, katerih naloga je bila narediti Zemljo primerno (kot bivališče) za pozneje prihajajočo človeško raso. Oni so svoje delo opravljali nagonsko-instinktivno, to pomeni vodeni po zakonu narave.... da bi sebe vzdrževali, so zbirali sadje, pobirali sadove zemlje in gradili za sebe bivališča.... oni so delali vse, kar je za njih nagonsko bilo v korist. Vendar pa se oni niso mogli šteti odgovorni za svoja dejanja, saj v njih še ni bila utelešena duša, ki bi vsebovala vse drobcene delce padlega izvirnega duha.
Ta bitja so bila že zelo podobna človeškim bitjem-ljudem, oni so imeli enako obliko telesa, vendar niso bili niti samozavestni, niti niso bili sposobni komunicirati med seboj, le njihova želja po samoohranitvi je bila močna in so pogosto živeli do visoke starosti. Oni so na določen način služili stvarjenju s tem, da so doprinesli k spreminjanju površine Zemlje, ki je postajala vse bolj pripravljena kot primerno bivališče za potrebe ljudi. Vendar tem bitjem še ni bila dana naloga, oni so samo služili še vedno nepopolnim izvirnim duhovom kot končna možnost, da dozorijo, da bi oni potem bili sposobni nadaljevati kot človek s svobodno voljo in razumom.
Zato torej te prazgodovinske ljudi.... pred-adamite.... ne moremo šteti za prave "ljudi", ker so njihova narava-značaj, njihov videz in sama njihova aktivnost bili bolj podobni tistim pri živalih, katera je še vedno precej zaostajala v svojem razvoju, le oblika je bila podobna človeku. To je razlog zakaj so kasnejši ljudje imenovali te žive stvaritve prazgodovinski ljudje, vendar teh ni mogoče primerjati s človekom, ki je v lasti svobodne volje in zavesti (spoznanja), kateri je on prav tako moral uporabljati razumsko na pravilen način. Prav tako ne moremo reči, da se je človek razvil iz tega pred-adamita, ker je človek bil nova stvaritev, katero je Bog prikazal v zunanji obliki (eksternaliziral) šele po tem, ko so mnogi izvirni duhovi pričakovali svoje utelešenje.
Prazgodovinsko bitje je bilo eno od mnogih stvaritev, ki so vse bile morale služiti svojemu namenu, pripraviti prebivališče za pozneje prihajajoče človeško bitje, katero bi mu zagotovilo brezskrbno zemeljsko življenje. (15. 7. 1965) Pred-adamiti so bili ta človeku podobna bitja, ki jih ni bilo mogoče šteti za odgovorne, ker so živeli nagonsko, kot živali.... ki so živeli na Zemlji že davno pred človeškimi bitji-ljudmi.... kateri niso imeli samozavesti in so lahko živeli le v skupinah.... ki jih lahko najdemo torej le tam, kjer so se človeška bitja naknadno ustalila (naselila, udomačila), za katera so pripravili dejanska področja s svojo nenehno aktivnostjo. To je bila prirojena značilnost bitij in se je izražala v obdelovanju ogromnih površin tal Zemlje, s sistematično setvijo osnovnih snovi in s pobiranjem pridelka-žetve na teh prostranstvih Zemlje....
Vse to so počeli popolnoma nezavedno kot rezultat naravnega nagona samoohranitve.... Oni so se medsebojno borili in močnejši je zmagal. In tako so oni prav tako prispevali k temu, da so nova duhovna bitja sebe neprestano utelešala, pa čeprav le za kratek čas, da bi dokazali svojo moč, ko so se izražali bolj ali manj močni instinkti, ki so postopoma slabeli, čim dlje so oni živeli in potem prav tako počasi dosegali zrelost, ki jim je omogočila vstopiti v njihovo zadnje utelešenje kot človeško bitje.
Torej so človeku podobna bitja obstajala že davno pred prvimi ljudmi, vendar se jih na noben način ne more povezati z resničnimi ljudmi. Oni so se z njimi lahko primerjali v njihovi zunanji obliki, vendar so živeli kot živali.... tako s svojimi instinkti kakor tudi s svojim načinom razmnoževanja (rojevanja, tj. ustvarjanja novega življenja), ki se je razvijal skladno z njihovimi snovmi duše, in bili so eno od mnogih del stvarjenja, katera so zopet izginila po tem, ko so opravila svojo zemeljsko nalogo, torej, ko bitja več niso potrebovala teh stvaritev, in oni so potem izumrli kot toliko ostalih stvaritev, katere je Zemlja nekaj časa udomačevala, da bi odstopili mesto za nove stvaritve....
Vendar ne moremo reči, da se je človek v svoji sedanji obliki razvil iz teh prazgodovinskih stvaritev, temveč je bil in je nova stvaritev, obdarjen s svobodno voljo in razumom, kateri je moral sedaj sebe dokazati, zatorej je prejel nazaj tudi svojo samozavest. V kolikšni meri so pred-adamiti lahko prav tako uporabljali določeno količino inteligence, je bilo odvisno le od stopnje zrelosti njihovih utelešenih duševnih delcev, kateri pa so bili nesposobni razmišljati in so izražali svojo inteligenco le skozi svoje aktivno delo, torej nezavedno.... Kljub temu pa je ta aktivnost proizvedla največja čudežna dela, kot jih je mogoče pogosto videti v naravi, da so bile narejene poti za ta bitja, da bi dosegli eni druge, da so ustvarili soteske in podzemne prehode in tako ustvarili prve predpogoje za človeško raso, tako, da so kasnejši potem lahko živeli pravilen način življenja, ko je prišel čas za prve izvirne duhove, da sebe utelesijo kot človeška bitja....
Bolj kot so se ljudje širili (izvirni duhovi v pričakovanju utelešenja), tem bolj so prazgodovinska bitja začela izginjati, kar se je sicer vedno dogajalo le po fazah, vse dokler človeška rasa ni začela naseljevati Zemlje in se je začelo njihovo pripravljalno obdobje, ko je nekoč padli izvirni duh moral sebe dokazati, in je zatorej človeško bitje moralo biti oskrbljeno z samozavedanjem, razumom in svobodno voljo, da bi potovalo po poti preko Zemlje, kar ga bo zopet vodilo do Očeta, iz Katerega je nekoč nastalo. AMEN
PrevajalciLange bevor die ersten Menschen auf der Erde weilten, die von Gott aus mit freiem Willen und Verstand ausgerüstet waren, existierten schon Menschen-ähnliche Geschöpfe, deren Aufgabe darin bestand, die Erde tauglich zu machen für die nachfolgende Menschheit. Sie verrichteten instinktmäßig, d.h. von dem Naturgesetz getrieben, Arbeiten.... indem sie sich betätigten, um sich zu erhalten, sie sammelten Früchte, ernteten Ackererzeugnisse und erbauten sich Wohnungen.... sie taten alles, was ihnen instinktmäßig zum Vorteil gereichte. Doch sie konnten nicht für ihr Tun und Lassen zur Verantwortung gezogen werden, weil in ihnen noch nicht ein Wesen verkörpert war, das alle Partikelchen eines gefallenen Urgeistes in sich barg. Es waren diese Wesen schon sehr den Menschen ähnlich, sie waren körperlich von der gleichen Gestalt, doch sie waren weder ichbewußt, noch konnten sie sich untereinander verständigen, nur war das Verlangen in ihnen stark, sich zu erhalten, und sie erreichten oft auch ein hohes Alter, sie dienten gleichsam in der Schöpfung, indem sie zur Umgestaltung der Erdoberfläche beitrugen, die stets mehr zubereitet wurde, um nun den Menschen einen Aufenthalt zu bieten, der ihren Bedürfnissen entsprach. Doch es war jenen Wesen noch keine Aufgabe gestellt, sie dienten lediglich den noch nicht ganz vollendeten Urgeistern als letzte Ausreifungsmöglichkeit, die sie dann als Mensch mit freiem Willen und Verstand fortsetzen sollten. Es konnten also diese Vormenschen.... die Präadamiten.... nicht als rechte "Menschen" angesehen werden, denn ihre Wesensart, ihr Aussehen und all ihr Tun und Lassen entsprachen mehr einem Tier, das noch weit in seiner Entwicklung zurück ist, nur die Form war der eines Menschen ähnlich, und so kam es, daß man später diese Geschöpfe Vormenschen nannte, die aber keinen Vergleich aushalten konnten mit dem Menschen, der im Besitz des freien Willens und der Erkenntnis war, die er nun verstandesmäßig auch recht nützen sollte. Es kann auch nicht gesagt werden, daß sich der Mensch aus diesen Präadamiten erst entwickelt habe, da er eine Neuschöpfung gewesen ist, die Gott erst dann herausgestellt hat, als der ersten Urgeister viele ihrer Verkörperung harrten. Der Vormensch ist eine der vielen Schöpfungen gewesen, die alle ihren Zweck erfüllen mußten, dem später folgenden Menschen eine Heimstätte zu bereiten, die ihm ein sorgenloses Erdenleben gewährleistete. (15.7.1965) Die Präadamiten waren jene menschenähnlichen Wesen, die darum nicht zur Verantwortung gezogen werden konnten, weil sie ein Tierleben führten, wo alle Instinkte zum Durchbruch kamen.... die lange vor dem Menschen auf der Erde lebten.... die kein Ichbewußtsein hatten und nur in Gruppen leben konnten.... die also nur dort anzutreffen waren, wo sich später einmal Menschen aufhielten, denen sie das eigentliche Gebiet vorbereiteten durch eine regelmäßige Tätigkeit. Sie war jenen Wesen angeboren und äußerte sich in der Urbarmachung weiter Feldstrecken, in planmäßigem Ausstreuen von lebenswichtigen Substanzen und dem Wiederernten solcher Landstrecken.... Sie taten dies alles unbewußt, aus einem Naturtrieb heraus, um sich selbst zu erhalten.... Sie bekämpften einander, und der Stärkere siegte. Und so trugen sie also auch dazu bei, daß sich immer wieder neue Geistwesen inkarnierten, wenn auch nur für kurze Zeit, wo sie ihre Stärke unter Beweis stellten, wo mehr oder weniger starke Triebe zur Geltung kamen, die immer schwächer wurden, je länger sie lebten, und dann auch langsam zu der Reife gelangten, um nun die letzte Verkörperung als Mensch eingehen zu können. Also es bestanden schon lange vor den ersten Menschen menschenähnliche Wesen, die aber in keinen Zusammenhang gebracht werden können mit den rechten Menschen. Sie waren wohl in ihrer Außenform ihnen vergleichbar, sie hausten aber wie die Tiere.... sowohl in ihren Trieben als auch in der Fortpflanzungsart, die sich entwickelten ihrer seelischen Substanz nach, und gehörten auch zu den vielen Schöpfungswerken, die wieder verschwanden, wenn sie ihre Erdenaufgabe erfüllt hatten, also die Wesen keine solchen Schöpfungen mehr benötigten, und die nun restlos ausstarben wie so viele Schöpfungen, die eine Zeitlang die Erde barg, um dann wieder neuen Schöpfungen Platz zu machen.... Es kann aber nicht gesagt werden, der Mensch in seiner jetzigen Form habe sich entwickelt aus diesen vormenschlichen Schöpfungen, sondern er war und ist eine Neuschöpfung, mit freiem Willen und Verstand begabt, die sich nun bewähren mußte, also auch das Ichbewußtsein zurückerhielt. Bis zu welchem Grade jene Präadamiten auch über eine gewisse Intelligenz verfügen konnten, war lediglich von dem Reifegrad der in ihnen sich bergenden Seelenpartikelchen abhängig, die aber nicht denkfähig waren und jene Intelligenz nur in der schaffenden Tätigkeit zum Ausdruck kam, also unbewußt geleistet wurde.... Diese Tätigkeit hat aber auch die größten Wunderwerke geschaffen, wie diese oft in der Natur zu sehen sind, daß sich Wege bildeten, wo diese Wesen zueinander gelangen konnten, daß sie Schluchten und unterirdische Gänge schufen und so also für die Menschen erst die Vorbedingungen geschaffen haben, daß diese dann das rechte Leben führen konnten, als die Zeit gekommen war, wo sich die ersten Urgeister als Menschen verkörpern konnten.... Je mehr sich nun die Menschen verbreiteten, (Urgeister nun der Verkörperung harrten), desto mehr gingen auch die Vormenschen zurück, was sich zwar immer nur stufenweise vollzog, bis dann das Menschengeschlecht die Erde belebte und für dieses die Probezeit begann, wo nun ein jeder einst-gefallene Urgeist sich bewähren sollte, darum aber der Mensch auch mit dem Ichbewußtsein, Verstand und freien Willen ausgestattet sein muß, um nun den Weg über diese Erde zu gehen, der ihn wieder zurückführt zum Vater, von Dem er einst ausgegangen ist.
Amen
Prevajalci