Prebujenje v resnično življenje se začne, ko človeško bitje zavestno vzpostavistik z Bogom, ko on iznad sebe samega prizna bitje.... ko on v to Bitje veruje in se Mu poizkuša pridružiti; kar pa pomeni, da on čuti odnos med višjim Bitjem in med samim seboj ter želi, da se ta odnos nadaljuje. V tem primeru pa je duhovna iskra znotraj njega že oživela in poizkuša od znotraj vplivati nanj, da stremi k večnemu Očetu-Duhu. Iskra Ljubezni se je že prižgala, da bo tako on znotraj vedno prejel spodbudo, da deluje v Ljubezni, čeprav pabodo ta dela najprej sestavljenasamo iz tega, da je ljubezniv do njegovih bližnjih človeških bitij....vendar pa bo Ljubezen v njemu vedno prepoznavna, ker sedrugače življenje v njemune bi moglo prebuditi. Sedaj pa je to življenje opazno; to je namreč učinkovito drugo življenje znotraj njega samega, katero pa je neodvisno od njegovega dejanskega fizičnega življenja, katerega doživlja vsako človeško bitje, celo če je duhovna iskra v njem še naprej uspavana,zaradi česar je on duhovno mrtev. Vendar pa edinole to drugo življenjedaje človeškemu bitju resnično zadovoljstvo, ker se bo potem on povezal z Bogom, preko molitve in z usmerjanjem njegovih misli do Njega.... In oseba ravno tako ne bo pozabila njegovega Boga, ker ga bo Bog osebno držal in osebi preprečil, da ponovno podleže smrti....
Kljub temu pa mora biti narejena razlika med razumskim znanjem o Njem in med živo zavestjo o višjem Bitju;namreč karkoli je doseženo z učenjem, je lahko znova pozabljeno in kasneje tudi zavrženo, kar pa duše še ni pripeljalo do življenja.... Znanje, ki je doseženo pozneje,pa lahko vodi do žive vere, če je človeško bitje dobre volje .... Potem pa on ne bo nikoli več ponovno izgubil njegovega življenja, ko se je le to enkrat vprebudilo v njemu. On se namreč lahko prebudi od trenutka, ko je človeško bitje sposobno razmišljati. Ker čim je on pripravljen ljubiti, bo njegovo razmišljanje pravilno vodeno. Potem pa bo on iskal vezo z Bogom, z Bitjem, Kateremu se lahko predaz zaupanjem. Človeško bitje namreč čuti njegovo lastno nezadostnost; on čuti, da potrebuje Vodiča in Zaščitnika, ker se zaveda njegove šibkosti.... In glede na to on išče Bitje, od Katerega lahko v vsaki življenjski situaciji pričakuje pomoč.... To se najprej dogaja vnezavedanju; vendar pa ga zelo osreči to, če on v takšno Bitje lahko veruje in če je z Njim stopil v stik.
To je jasna in enostavna vera, ki je lahko dosežena s strani vsakega otroka, ki pa je v njemu živa in ni rezultat učenja; katero otrok lahko sicer zagotovo sprejme, vendar pa mu ne podarja notranjega prepričanja. Namreč to prepričanje vključuje otroško pripravljenost (voljnost), da ljubi, kar pa znotraj njega prebudi v življenje duhovno iskro. Vseostalo bo potem sproženos strani duhovne iskre, kar pa bo vedno znova stimuliralo človekovo hrepenenje po večnem Očetu-Duhu, vse dokler oseba s popolno zavestjo in preko iskrene molitve ne vzpostavi veze, katera pa bo potem zagotavljala popolno Očetovo skrb za otroka in mu ne bo nikoli več dovolila, da stopi v duhovno slepoto, v smrt.
To je razlog, zakaj predajanje religioznih doktrin ni zadostno; čeprav one ne bodo zavržene, pa ni nujno, da bodo tudi podarile »življenje«. Edino Ljubezen uspeva doseči resnično življenje, katera pa edina motivira otroke, da razmišljajo o religioznih doktrinah in da iščejo Očeta, Ki bo Sebi dovolil biti najden.... Potem pa ga bo duhovna iskra znotraj njega neprestano spodbujala k Očetu-Duhu. On bo znotraj njega (ob)čutilspodbudo na dobro-dušno dejavnost (dejavnost v Ljubezni)in na molitev.In oboje bosprožilozdružitev z Njim, katera pa je namen in cilj zemeljskega življenja....Oboje bočloveško bitje prebudilo v večno življenje; v življenje, katerega ne more več izgubiti, ker je to duhovno življenje, katero pa nima ničesar skupnega z zemeljskim življenjem. In tako je človeško bitje našlo njegovega Boga, otrok je našel Očeta in se Mu za vedno izročil.... In od sedaj naprej človeško bitje ne more več umreti; on bo namreč živel večno.
AMEN
PrevajalciLa vera Vita comincia a risvegliarsi, quando l’uomo si mette coscientemente in contatto con Dio, quando riconosce sopra di lui un Essere Superiore, quando quindi crede in questo Essere e cerca di unirsi a Lui, cioè sente un collegamento tra l’Essere Superiore e sé e vorrebbe ora mantenere questa unione. Allora è già risvegliata in lui la scintilla spirituale della Vita, che cerca di influenzarlo dall’interiore a tendere verso lo Spirito di Padre dall’Eternità. In quest’uomo si è accesa la scintilla d’amore – si sentirà quindi sempre spinto dall’interiore a compiere delle opere d’amore, anche se inizialmente queste consistono nel fatto che è buono verso i suoi prossimi. Ma l’amore sarà sempre riconoscibile, altrimenti la vita non potrebbe risvegliarsi in lui. Ed ora questa Vita si fa notare, in certo qual modo come una seconda vita in lui che è indipendente dalla sua vera vita del corpo, che compenetra ogni uomo con la vita, anche se la scintilla spirituale riposa ancora in lui – cioè egli è ancora morto spiritualmente. Ma solo questa seconda vita fornisce all’uomo la giusta soddisfazione, perché allora è in contatto con Dio tramite dei pensieri rivolti a Lui e mediante la preghiera. E quest’uomo non dimenticherà nemmeno più il suo Dio Stesso perché lo tiene ed impedisce anche che quest’uomo ricada di nuovo nella morte. Ma ci deve essere fatta una differenza tra il sapere imparato su di Lui e del divenire intimo vivente di un Essere Superiore. Perché quello che è stato imparato, può di nuovo sprofondare, più avanti può essere rifiutato, ma non ha portato ancora l’anima alla Vita. Ma anche del sapere imparato può condurre alla fede viva, se l’uomo è di buona volontà ed allora lui non perderà mai più la Vita che una volta si è risvegliata in lui. E può risvegliarsi nel periodo in cui l’uomo è capace di pensare – ed appena egli è volonteroso d’amore, anche il suo pensare sarà orientato nel modo giusto e poi cerca anche il collegamento con Dio, con un Essere, al Quale può darsi pieno di fiducia. L’uomo sente la propria imperfezione, egli sente che ha bisogno di una Guida e di un Protettore, perché è debole, e perciò cerca un Essere dal Quale si spera Aiuto in ogni situazione di vita. Inizialmente è in modo incosciente, ma lo rende beato quando può credere in un tale Essere ed ha stabilito un contatto con Lui. Questa è la semplice, pura fede che ogni figlio può conquistare, la fede che è viva, e soltanto l’effetto di insegnamenti che il figlio ha potuto anche ben accettare ma che non gli hanno donato la convinzione interiore. Perché per questa convinzione interiore ci vuole la volontà d’amore del figlio che porta alla Vita la scintilla spirituale in lui. E tutto il resto viene ora viene determinato da questa scintilla spirituale che stimolerà ora sempre di nuovo la nostalgia dell’uomo per lo Spirito di Padre dall’Eternità, finché l’uomo stabilisce il collegamento del tutto coscientemente mediante intima preghiera, che è ora però anche la garanzia più sicura per il fatto che il Padre Si occupa del Suo figlio e non lo lascia mai più ricadere nella cecità spirituale, nella morte. Perciò non basta la trasmissione di insegnamenti di fede, che non devono essere rifiutati che però non donano ancora nessuna “Vita”. Soltanto l’amore può produrre la vera Vita, che poi induce il figlio a riflettere su insegnamenti di fede, e soltanto allora cerca il Padre il Quale ora si fa anche trovare. E poi la scintilla spirituale nell’uomo spinge questo costantemente verso lo Spirito del Padre, allora l’uomo viene spinto dall’interiore al collegamento con Lui, viene spinto dall’interiore all’agire d’amore ed alla preghiera. Ed ambedue producono l’unificazione con Lui, che è scopo e meta della vita terrena. Ambedue soltanto risvegliano l’uomo a quella Vita che dura in eterno, ad una Vita, che non può più perdere perché è la Vita spirituale, che non ha nulla in comune con la vita terrena. Ed allora l’uomo ha trovato il suo Dio, il figlio ha trovato il Padre e si è dato a Lui in eterno. Ed un tale uomo non può più morire, vivrà in Eternità.
Amen
Prevajalci