Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa so padli, takó prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina. Kajti prst, ki pije nanjo pogosto padajoči dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, je deležna Božjega blagoslova. Če pa rodi trnje in osat, je ničvredna in grozi ji prekletstvo. Njen konec je požganina. (Hebrejcem 6,4-8)
Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! (1 Korinčanom 9,16)
Preveč zlahka se ločite od črke in tako ne prodrete v Duha Besede, zato vam je veliko tega, kar sem vam zapustil kot svojo Besedo, nerazumljivo. Zato morate vedno znova klicati Mene kot učitelja, ki vas lahko in bo uvedel v resnico, zato vam lahko in bo vse resnicoljubno razložil.
Delovanje Duha v človeku je vidno znamenje delovanja večnega Božanstva pri popolnosti vsakega posameznega bitja, saj je zato tudi viden izraz njegovega izžarevanja moči. Če zdaj prek svojega Duha delujem v človeku, povezave med menoj in tem človekom ni več mogoče zanikati, saj je duhovna iskra, ki počiva v človeškem srcu, od večnosti neločljivo povezana z Očetovim duhom in se zdaj z mojim pristopom prebuja k dejavnosti, torej 'deluje v človeku'. Delovanje Mojega Duha v človeku pa bo vedno pomenilo pomoč na poti k popolnosti, pomenilo bo obračanje misli v duhovno kraljestvo in spodbujanje duše, da se združi z menoj, torej napredovanje v duhovnem razvoju navzgor... Duh bo naredil dušo naklonjeno vsem idejam in ji pomagal premagati željo po materiji, Duh bo dušo razsvetlil glede njenega namena in njene nekdanje usode, Duh bo duši razkril bistvo vse božanskosti, posredoval ji bo jasno in globoko znanje, s čimer ji bo dal luč, ki je neprimerljivo osrečujoča in bo lahko prvič delovala z vso svetlostjo.... Delovanje Duha v človeku je torej Božansko razodetje.... Sam skrbim za človeško bitje in mu dajem majhno predstavo o svoji veličini. Zato sem mu navzoč takoj, ko se prilagodi in se v njem lahko zgodi moje delovanje, ne glede na to, ali so rezultati mojega delovanja kot razodetje ali pomenijo notranje razsvetljenje po miselni poti.
Človek pa je vedno prostovoljno stopil v stik z menoj in svojo voljo uresničil tako, da je svoje srce oblikoval v ljubezen, torej v bivališče, ki je vredno, da sprejme večno Božanstvo, ki se zdaj lahko razodene od znotraj. Takšno dejanje dokazljive duhovne dejavnosti priča o Meni samem, zato je do neke mere tudi dokaz, ki presega vero. Vsakdo, ki je enkrat pridobil to prepričanje, ker so mu bili predloženi dokazi o mojem obstoju in moji prisotnosti, ta seveda stoji na stopnji razvoja, ki bi moral onemogočiti (ponovni) odpad, kajti ta je s spoznanjem resnice skoraj nemogoč.... a vendar lahko, dokler živi na zemlji kot človek, sam stopi v senco in zatemni svetlobo.... lahko greši proti Duhu.... in s tem zagreši najbolj hudo žalitev, ko Me ponovno zavrne in tako ponovi svoj prejšnji odpad od mene.... Zavestno lahko prepreči delovanje Duha, kljub boljšemu znanju pa svojega znanja ne more uporabiti, zato daje prednost duhovnemu nazadovanju, pri čemer se popolnoma zaveda, da je storil krivico. Pridobil je dokaze in prepričanje o Moji navzočnosti, a se je kljub temu spet odvrnil od Mene. Tako je njegovo voljo znova ujel nasprotnik, ki mu je že ušel in se pred njim ne brani.
Zoper Duha lahko greši le tisti, ki je spoznal Mene in Moje delovanje v duhu in si je modrost, ki mu je bila podeljena kot umsko znanje, prisvojil tako, da je notranje prepričanje pridobil tudi razumsko, tako da je lahko verjel in se je v tej trdni veri tudi utrdil. Sprejel in tudi uporabil je Mojo milost v največji možni meri in zdaj dopušča, da postane neučinkovita; zato tudi ne more pričakovati usmiljenja, saj odriva Božanstvo, ki se mu je v svoji neskončni ljubezni popolnoma približalo in mu odstranilo tančico z oči. In ta greh mu ne more biti odpuščen, ker se potem zapre tudi pred Kristusovim odrešenjskim dejanjem, kajti če zavrača Mojega Duha, zavrača tudi božanskega Odrešenika, zato noče več verjeti, čeprav je bil sposoben verjeti.
Potem je izgubil tudi milostno dejanje odrešenja, saj ni izkoristil Kristusove pomoči, preden je grešil, saj bi božanski Odrešenik razblinil prve takšne misli in jih spravil v red, če bi se le obrnil nanj po pomoč. Bill v kraljestvu polnem svetlobe in stopil je nazaj v temo. Bil je opremljen s sposobnostmi za prepoznavanje resnice, a resnica mu ni bila všeč, ker ga je zavezovala k odrešilni dejavnosti, ki pa je noče izvajati, ker se je v njem ljubezen ohladila.
To je zelo redko pri ljudeh, ki so izkusili Moje delovanje Duha v sebi, zato je tudi neodpustljivo, saj gre za odkrit upor proti Meni, ki ne more najti odpuščanja, kar pomeni, da mora biti neskončno dolgo daleč od Boga, dokler se spet ne obrne k Meni in si mora spet pridobiti milost, da ga pogledam, tj. da se mu spet približam Tega greha ni mogoče odpustiti iz milosti in usmiljenja, ampak ga je treba prevzeti v popolni krivdi, nepreklicno pomeni novo izgnanstvo in s tem celotno pot skozi stvarstvo, saj gre za obnovljeno odpadništvo, ki ni nič manjše od prejšnjega duhovnega odpadništva od Mene, ker je storjeno v polnem zavedanju, saj je oseba, v kateri že lahko deluje Moj Duh, tudi v luči in zato zagreši hud greh, če me ponovno izda proti tistemu, ki nanj vpliva kot Moj nasprotnik (Satan), ki ga priznava in ki mu je kljub temu po volji... Tako ne odpuščanje greha pomeni, da mu krivde ni mogoče odvzeti, ampak jo mora sam poplačati, zato ga ni treba imeti za večno izgubljenega, le da bodo minile večnosti, preden me bo končno priznal...
Amen
PrevajalciSeparai-vos da letra com demasiada facilidade e assim não penetrais no espírito da Palavra, e é por isso que muito do que vos deixei como a Minha Palavra é incompreensível para vós. Por esta razão, deve sempre fazer uso de Mim como um professor que pode e irá apresentar-lhe a verdade, explicando-lhe assim tudo com verdade.
O funcionamento do espírito num ser humano é visivelmente uma característica da participação da Deidade eterna na perfeição de cada criatura individual, tal como é, portanto, também uma expressão visível da sua emanação de força. Se agora trabalho através do Meu espírito num ser humano, a ligação entre Mim e este ser humano já não pode ser negada, porque a centelha espiritual que repousa no coração do ser humano está inseparavelmente ligada ao Pai-Espírito desde a eternidade e agora desperta para a actividade através da Minha abordagem, assim "funciona no ser humano". No entanto, o trabalho do Meu espírito no ser humano significará sempre ajuda no caminho da perfeição, significará uma viragem dos pensamentos para o reino espiritual e uma exortação da alma a unir-se a Mim, assim um progresso ascendente no desenvolvimento espiritual.... O espírito fará a alma inclinar-se para todas as ideias e ajudá-la-á a superar o desejo de matéria, o espírito dará à alma esclarecimento sobre o seu propósito e o seu destino anterior, o espírito revelará a essência de toda a divindade à alma, transmitir-lhe-á um conhecimento claro e profundo, dando-lhe assim uma luz que é incomparavelmente feliz quando pode trabalhar pela primeira vez com toda a luminosidade.... O trabalho do espírito no ser humano é, portanto, uma revelação divina.... Eu próprio cuido do ser humano e dou-lhe um pequeno conceito da Minha glória, e assim estou presente a ele assim que ele se ajusta de tal forma que o Meu trabalho pode ter lugar nele, independentemente de os resultados do Meu trabalho serem manifestações óbvias ou significarem esclarecimento interior por meios mentais. Mas o ser humano entrou então sempre numa ligação volitiva comigo e realizou a vontade moldando o seu coração em amor, assim numa morada digna de receber a Divindade eterna, que agora se pode revelar a partir de dentro. Tal acto de actividade espiritual demonstrável atesta Mim mesmo, sendo assim também, até certo ponto, uma prova que ultrapassa a fé. Qualquer pessoa que uma vez tenha ganho esta convicção, porque as provas da Minha existência e da Minha presença foram fornecidas, está compreensivelmente num nível de desenvolvimento que deveria impossibilitar uma descida, porque isso é quase impossível com a realização da verdade.... e no entanto, enquanto viver na terra como um ser humano, pode ele próprio entrar na sombra e escurecer a luz.... ele pode pecar contra o espírito.... e assim transgredir da forma mais grosseira, rejeitando-Me novamente e repetindo assim a sua anterior apostasia de Me.... Ele pode impedir conscientemente o funcionamento do espírito, apesar de melhor realização não pode fazer uso dos seus conhecimentos, podendo assim favorecer uma regressão espiritual, plenamente consciente de cometer uma injustiça. Ganhou as provas e a convicção da Minha presença e, no entanto, voltou a afastar-se de Mim. Assim, a sua vontade foi novamente capturada pelo adversário de quem já tinha escapado, e ele não se defende contra ele. Só a pessoa que me reconheceu e ao Meu trabalho através do espírito, que se apropriou da sabedoria que lhe foi transmitida como conhecimento mental, tendo também adquirido a convicção interior intelectualmente, pôde assim acreditar e nesta fé firme a ela se comprometeu, pode pecar contra o espírito. Ele recebeu e também fez uso da Minha graça na medida mais rica e agora deixa-a tornar-se ineficaz; por isso também não pode esperar misericórdia, porque afasta a Deidade que, no Seu amor infinito, se aproximou completamente dele e arrancou o véu dos seus olhos. E este pecado não pode ser perdoado porque depois também se fecha ao acto de Salvação de Cristo, porque se ele rejeita o Meu espírito, também rejeita o divino Redentor, e por isso já não quer acreditar, apesar de ter sido capaz de acreditar. Assim ele também perdeu as bênçãos do acto de Salvação ao não fazer uso da ajuda de Cristo antes de pecar, pois o divino Redentor teria dissipado os primeiros pensamentos deste tipo e tê-los-ia corrigido se apenas Ele tivesse sido abordado para obter ajuda. Ele estava no reino da luz antes e saiu para a escuridão.... Estava equipado com as capacidades de reconhecer a verdade, e a verdade não lhe agradou porque o obrigava a uma actividade redentora que não quer levar a cabo porque o amor se tornou frio dentro dele. Isto é muito raro em pessoas que experimentaram o Meu trabalho do espírito dentro de si, por isso também é imperdoável porque é uma resistência aberta contra Mim que não pode encontrar perdão, o que significa que ele tem de ficar longe de Deus por tempos intermináveis até que se volte para Mim novamente e tenha de adquirir novamente a graça para ser olhado por Mim, ou seja, que eu me aproxime novamente dele. Este pecado não pode ser perdoado por graça e misericórdia, mas tem de ser levado em total culpa, implica irrevogavelmente um novo banimento e assim todo o caminho através da criação, porque é uma renovada apostasia que não é inferior à anterior apostasia do espiritual de Mim, porque é cometido em plena realização, porque uma pessoa em quem o Meu espírito já pode trabalhar está também na luz e por isso comete um pecado grave se Me trair novamente contra aquele que o influencia como Meu adversário, que é reconhecido por ele e a quem, no entanto, está à sua vontade.... Assim, não perdoar um pecado significa que a culpa não lhe pode ser tirada mas tem de ser levada por ele próprio, razão pela qual não precisa de ser considerado eternamente perdido, apenas as eternidades passarão antes de me confessar finalmente..._>Ámen
Prevajalci