Ne obstaja večji problem od Kristusovega učlovečenja.... Ta problem pa kljub najboljši volji in povezanosti z Bogom ne bo mogel biti rešen, vse dokler človek prebiva na Zemlji. Namreč ogromna je milost, da Bog daje ljudem razlago na njim dojemljiv način; da jim daje razlago o pomenu dela odrešenja, da tako ne gredo mimo, brez da ne bi bili ganjeni z največjim delom milosti.... vendar pa vse te razlage ne zadostujejo za to, da si je učlovečenje Boga v človeku Jezusu mogoče zamisliti; to je bilo namreč delo Božanske Ljubezni, za katerega pa ljudje še nimajo nikakršnega merila, ker ne poznajo kraljestva svetlobe in zato ne morejo imeti nikakršne predstave, v kako nizko stopnjo razvoja se je utelesilo večno Božanstvo in kako je zato potrebno ceniti to utelešenje. Učlovečenje Kristusa je torej delo milosti, katerega se z največjo Božjo Ljubeznijo ne da več prekositi. On je dokaz najglobljega sočutja/usmiljenja in največje pripravljenosti za pomoč, za katero je neko bitje sposobno, da z Njegovo prisotnostjo osreči duhovno v največji težavi; da kot najjasnejša svetloba stopi v mračno senco in da kot najčistejša Ljubezen prebiva v enakem utelešenju med ljudmi, kateri so postali brez Ljubezni in neusmiljeni. To ljudem ni razumljivo, ker oni, ker sami niso dovolj sposobni ljubiti, ne morejo niti približno izmeriti Božje Ljubezni; ona je njim nedojemljiva, ker oni niti ne vedo, kaj za Ljubezen pomeni, da mora poleg Sebe prenašati brezčutnost.... Ljubezen je namreč nebeška in Božanska, medtem ko je brezčutnost iz brezna (pekla), tako da Božansko poleg Sebe prenaša (trpi) satansko.... Čistoča in svetloba sta prebivali poleg greha in teme, moč in sila poleg nemoči ter šibkosti volje, Ljubezen in dobrota poleg sovraštva ljudi, h katerim se je Bog spustil v Jezusu.... In ne samo to, da so bili ljudje šibki zaradi njihove stopnje razvoja, ampak je njihovo od Boga oddaljeno življenje za seboj potegnilo to šibkost, kar pa je pomenilo ogromno duhovno temo, katera je bila razlog, da se je Bog utelesil med ljudmi; da je se je On odel z zemeljskim ovojem, da bi za ljudi živel primer življenja, katerega bi tudi oni morali živeti, da bi se Mu približali.... On Sam je postal človek in se je iz višine spustil v brezno. On je Svojo polnost svetlobe ogrnil s formo, katera je sama kot substanco vsebovala še nezrelo duhovno. Ta nezrela zunanja oblika je pri duhovnem delovanju še vedno ovirala Božansko Ljubezen, katera je bila v njej zakrita, tako da se je telo preko volje človeka Jezusa moralo popolnoma absorbirati v Ljubezen, preden je Božanska Ljubezen v Njem lahko delovala. Človek Jezus pa je moral prestati ta izpit volje, da bi sedaj deloval in oznanjal v Bogu enaki volji.... Šele sedaj se je večno Božanstvo lahko izrazilo preko Njega, Kateri je izpolnil vse pogoje, da bi se Ono Sámo lahko v Njem razodelo (manifestiralo, prikazalo); da je tako skozi Njega lahko govorilo ljudem, kateri drugače sploh niso bili več sposobni slišati Božanskega glasu, ker so bili popolnoma oddaljeni od Boga. Zaradi tega je Bog prišel na Zemljo k ljudem, ker Njegova Beseda ni več našla pristopa do njih, On pa jih je s Svojo Besedo želel ponovno osrečiti.... In zato je On sprejel človeško obliko, da bi se počutil kot človek in tudi zato, da bi dosegel duhovno zrelost na način, da se Božja Ljubezen nastani v Njem in Ga usposobi za neverjetna (izjemna) dela. On je ljudem želel pokazati pot navzgor (v višine), katero pa mora prehoditi vsak človek, da bi že na Zemlji postal Njemu podoben.
AMEN
PrevajalciNo hay problema más grande que la encarnación de Dios.... Este problema no puede resolverse a pesar de la mejor voluntad y la conexión con Dios mientras que el hombre permanezca en la Tierra. Es una gracia sumamente grande que Dios de a los humanos información en una forma que puedan entender para aclararles el significado de la obra de la Redención, para que no pasen indiferentes a la obra más grande de la gracia.... Pero toda esta explicación no es suficiente para que la encarnación de Dios en Jesús se haga comprensible, porque esto fue un acto de amor divino para el cual los humanos aún no tienen una idea porque no conocen el reino de luz y por lo tanto no pueden imaginarse en qué bajo nivel de desarrollo Se encarnó la Deidad Eterna y cómo se debe evaluar esta encarnación.
La encarnación de Dios es además un acto de gracia que ya no puede ser superado por el amor de Dios. Es una prueba de la más profunda compasión y la mayor voluntad de ayudar en la que un Ser es capaz, de hacer feliz con Su presencia al ser espiritual en extrema necesidad, de entrar en la sombra más oscura como la luz más brillante y habitar en la misma encarnación con el amor más puro, entre los humanos que se han vuelto sin amor.
Esto no es comprensible para los humanos porque, como ellos mismos no son lo suficientemente capaces de amar, porque no pueden valorar el amor de Dios en absoluto; Les resulta incomprensible porque no saben lo que significa para el amor tener que tolerar el desamor junto a uno mismo.... porque el amor es celestial y divino, mientras que el desamor es de lo más profundo y lo divino es por tanto, lo satánico tolerado junto a sí mismo.... La pureza y la luz estaban al lado del pecado y las tinieblas, el poder y la fuerza a lado de la impotencia y la voluntad débil, el amor y la bondad al lado del odio de los humanos a quienes Dios descendió en Jesús....
No sólo que los humanos eran débiles según su nivel de desarrollo, sino que su vida alejado de Dios resultaba en esta debilidad, que fue la razón que Dios se encarnara entre los humanos, que se vistió con un caparazón terrenal para mostrar a los humanos la vida que debían llevar para acercarse a Él.... Él mismo llegó a ser humano y descendió de las alturas a las profundidades, Él envolvió Su plenitud de luz con una forma que en sí misma contenía todavía sustancia espiritual inmadura, y ni la forma externa inmadura ni el amor divino que se albergó en ella impedía que obraba espiritualmente, y el cuerpo primero tenía que ser completamente absorbido en el amor a través de la voluntad del hombre Jesús antes de que el amor divino pudiera obrar en ello. Y el hombre Jesús tuvo que pasar esta prueba de voluntad para poder obrar y predicar conforme a la voluntad divina....
Sólo ahora la Deidad Eterna pudo expresarse a través de Él, Quien cumplió todas las condiciones para que pudiera revelarse en Él, y a través de Él pudiera hablar a los humanos que de otro modo ya no podrían escuchar la voz divina, porque se habían alejado completamente de Dios. Por eso Dios vino a la Tierra, a los seres humanos, porque Su palabra ya no encontraba aceptación en ellos y Él quería volver a hacerlos felices con Su Palabra.... Y por eso tomó forma humana para obrar como un humano y por tanto también alcanzar la madurez espiritual, para que el amor de Dios se instalara en él y le permitiera realizar obras extraordinarias. Quería mostrar a los humanos el camino hacia las alturas que cada ser humano tiene que recorrer para adaptarse a Él ya en la Tierra....
amén
Prevajalci