Redna (strokovna, poklicna) dejavnost nosi v sebi blagoslov, da tako človeka ščiti pred pregreho lenosti. To nikakor ni nepomembno, ker lenost predstavlja največo nevarnost za dušin napredek. To je na nek način vrnitev v stanje pasivnosti, katerega je stvaritev morala prestati, ko je bila njena volja omejena v začetnem stadiju svojega razvoja (ko je razgrajena služila v materialnem, rastlinskem in živalskem svetu).... torej zloraba svobodne volje, ki dovoljuje živahno (živo) dejavnost. Dejavnost je življenje, nedejavnost smrt.... se pravi, da stvaritev, duša, daje prednost smrti in se obenem tudi postavlja v nevarnost, da se preda najrazličnejšim pregreham. Čim je namreč človek ne-dejaven, se vsiljujejo hlepenja (poželenja) telesa; ono od življenja zahteva vse mogoče zemeljske užitke in zadovoljstva, kar pa duši povzroča največjo škodo.
Po drugi strani pa je stanje dejavnosti za dušo nevarno edino tedaj, ko je človek toliko materialističen, da on s svojo dejavnostjo želi povečevati svoje zemeljske dobrine (bogastva). Vendar pa je poleg tega tudi ta dejavnost služenje.... Tako da človek nezavestno izpolnjuje nalogo, ki mu je dana v času (življenja) na Zemlji. Nemreč celo tedaj, ko on to dejavnost služenja izpolnjuje brez Ljubezni, pa se ta materija zopet v sebi spreminja oz. duhovnemu (ki je omejeno) v njej se pomaga, da služi preko trajne preobrazbe, katero pa za seboj povleče vsaka dejavnost.... naj bo to neposredno ali posredno preko dejavnosti poučevanja.
In zaradi tega se je potrebno najbolj goreče boriti proti lenosti in človeka spodbujati na marljivo delo, ker vsaka dejavnost nosi blagoslov, vse dokler se ona ne izvaja na škodo bližnjega. Namreč resnična Ljubezen do človeka je v tem, da se ga zavaruje pred duševnim nazadovanjem. Težave zemeljskega življenja se ne morejo niti približno primerjati s pomanjkanjem, ki se duši rojeva (prenaša) iz zemeljskega življenja, v katerem je človek iz prividne obzirnosti prikrajšan za zahtevo redne dejavnosti. Človek pa lahko dozoreva edino preko slednjega, ker se služenju ne more nikoli izogniti. In tisti, ki želi služiti, mora biti dejaven (aktiven).... Toda lenost izključuje služenje; tako da bo tisti človek, ki izvaja dejavnost služenja vedno blagoslovljen....
AMEN
PrevajalciA atividade regulada é uma bênção, pois protege o homem dos vícios do ócio. Isto não é de forma alguma insignificante, pois a ociosidade é o maior perigo para o desenvolvimento superior da alma. É, por assim dizer, um regresso ao estado de inactividade que o ser teve de suportar na vontade vinculada na fase inicial do seu desenvolvimento. portanto, um abuso do livre arbítrio, que permite uma actividade activa. Atividade é vida, inatividade, morte..... Assim, a disposição, a alma, dá preferência ao estado de morte e, ao mesmo tempo, coloca-se em perigo de cair em presa dos mais diversos vícios. Pois assim que o ser humano está inativo os desejos do corpo se empurram para a frente, ele quer ganhar da vida quaisquer prazeres e alegrias terrenos que sejam possíveis. E isto é do maior mal para a alma. O estado de atividade, por outro lado, só é um perigo para a alma se o ser humano tem uma mente tão materialista que quer aumentar os seus bens terrenos através da sua atividade. No entanto, estar activo é servir.... E assim o ser humano cumpre inconscientemente a tarefa que lhe foi designada para o tempo na Terra. Pois embora ele realize esta atividade de serviço sem amor, a matéria é novamente mudada, ou seja, o espiritual nela é ajudado a entrar em serviço através da constante transformação que toda atividade implica.... seja directa ou indirectamente através da actividade docente. E é por isso que a ociosidade deve ser combatida com mais afinco e o ser humano deve ser instado a ser industrialmente ativo, porque toda atividade é uma bênção, desde que não seja realizada em detrimento de outras pessoas. Pois este é o verdadeiro amor pelo ser humano, para protegê-lo do declínio espiritual. As dificuldades da vida terrena não podem nem mesmo começar a se comparar com a desvantagem que surge para a alma de uma vida terrena na qual, por consideração aparente, o ser humano é mantido afastado das exigências que existem na atividade regulada. O ser humano só pode amadurecer através deste último, porque nunca pode ser poupado a servir. Mas aquele que quer servir tem de estar activo.... A ociosidade, no entanto, exclui o serviço; ao contrário, o ser humano reivindica servir a actividade para si próprio, o que é apenas uma bênção para o servo...._>Amém
Prevajalci