3443 POOSOBITEV BOGA....
22 februar 1945: Knjiga 44
Vera v duhovno oprijemljivo/resnično Božanstvo v nobenem primeru ne kaže na poosebljeno Božanstvo, zaradi česar človeško bitje ne bi smelo imeti omejene ideje o Bogu, Ki je vseprisoten in obstaja izven časa in prostora. On namreč s Svojim Duhom izpolnjuje vse: celotno vesolje, celotno duhovno kraljestvo.... in zaradi tega Ga je nemogoče zamisliti kot osebo, ki je glede na človeško dojemanje prostorno omejena. Zato se mora poosebitvi Boga popolnoma izogibati, če se človeško bitje želi vsaj malo približati zamisli o Bogu, kot najvišjemu in najpopolnejšemu Božjemu Bitju. Bog je dejansko Sebe v človeški formi naredil vidnega Njegovim živim stvaritvam tako, da je z Njegovo Božanskostjo prežel Jezusovo telo in v Njegovem spremenjenem stanju Sebe pokazal ljudem, da so si oni na ta način v Jezusu Kristusu lahko zamislili večno Božanstvo (Janez 1:18; 14:8, 9). Vendar pa bo duša, ko enkrat odvrže svoje telo in vstopi v kraljestvo svetlobe, dojela, da se večnega Božanstva ne more nikoli dojeti s človeškim razumom in da je bil namen utelešenja v Jezusu Kristusu prebuditi oz. okrepiti vero v duhovno oprijemljivo/resnično Božanstvo v ljudeh v času njihovega zemeljskega življenja, ker bi oni drugače težko imeli vero, katera pa je torej nujna, da bi se preko molitve vzpostavilo vezo z Bogom....
Zaradi tega je večno Božanstvo postalo vidno ljudem v Jezusu Kristusu (Janez 1:18; 14:8, 9), in On v usmiljeni Ljubezni poizkuša narediti, da je On ljudem pristopen, da bi jih opogumil, da z Njim vzpostavijo stik. Namreč Jezus Kristus je bil forma, katera je za ljudi na Zemlji zakrivala večno Božanstvo.... V duhovnem kraljestvu pa bo ta ista forma duhovno vidna tistim ljudem, ki so dosegli stopnjo zrelosti, katera jim omogoča, da vidijo Boga (Matej 5:8; Hebrejcem 12:14)....
Vendar pa je to duhovno oprijemljivo/resnično Božanstvo lahko kjerkoli prisotno in zato nikoli porabljeno v omejeni formi. Zaradi tega ne more biti nikoli obravnavano kot telesno Božanstvo, ker je ta koncept uporabljen samo za zemeljsko življenje; za sámo človeško bitje, katero kot neko izolirano posamezno bitje znotraj vesolja zase zahteva priznanje, da je osebnost, zaradi česar je potrebno osebo vedno razumeti kot človeško bitje. Da pa ta koncept ne more biti nikoli uporabljen za večno Božanstvo, govori dejstvo, da je Bog Duh (Janez 4:24).... Duh pa, ko je enkrat popoln, ni nikoli nekaj omejenega, nekaj kar je vezano na formo.
Zato je glede na to najvišja Popolnost brezmejna iznad vsakršnega razumevanja in prežema celotno večnost. Ona je vseprisotna, ker je njena temeljna substanca Ljubezen (1 Janez 4:8, 16), katera ravno tako ni omejena in glede na to tudi ni zamisljiva kot forma. Razumska sposobnost človeškega bitja je omejena; on razen zemeljskih stvari ni sposoben vizualizirati ničesar, vse dokler je še naprej duhovno neprosvetljen. In glede na to si on poizkuša zamisliti večno Božanstvo kot osebo, čim on verjame v duhovno oprijemljivega/resničnega Boga, v Boga, h Kateremu lahko moli.
In Bog je zadovoljil temu čisto človeškemu hrepenenju, da Sebe utelesi v Jezusu Kristusu, in sicer tako, da je pokazal, na kakšen način se človeško bitje, ki živi Bogu-prijetno življenje, lahko na Zemlji združi z Bogom in zato postane kot eno z Njim.... On je ljudem želel pokazati stezo za doseganje končnega cilja, za popolno združitev z Bogom (Janez 14:6; 17:22). Sevanje Božanskega Bitja je popolnoma preželo človeka Jezusa (Kološanom 2:9), zaradi česar je bil človeški samo zunanji okvir, fizična forma (fizično telo), medtem ko sta bila Njegova duša in duh Božanska, katera pa sta se znova popolnoma združila z Bogom, iz Katerega sta ona tudi nastala.
Vendar pa Se večno Božanstvo ni izčrpalo, ker je za najbolj popolno Bitje namreč nemogoče, da bo kdajkoli omejeno znotraj forme. Kljub pa je večno Božanstvo nekaj, kar je duhovno oprijemljivo/resnično, kar pomeni, da je ono duhovna moč, kateri morata biti priznana volja in sposobnost razmišljanja. Zaradi tega obstaja Bitje, s Katerim človeško bitje tudi lahko vzpostavi iskren (pristen) stik z uporabo njegove volje in misli. Namreč volja in razmišljanje človeškega bitja ravno tako nista omejena na zunanjo formo, temveč sta del duhovnega bistva, katero je utelešeno v človeški formi. Ko enkrat fizični ovoj odpade (ko fizično telo umre), je duša, duhovno oprijemljivo/resnično bitje, še naprej sposobna razmišljati in hoteti. Vendar pa je skladno z njenim stanjem zrelosti sposobnost lahko slabša ali pa močnejša, medtem ko večno Božanstvo, kot najpopolnejše Bitje uresničuje Svojo voljo in Svoje misli v zelo globoki modrosti ter nezamisljivi moči.
Človeška fizična forma (človeško telo) je v času trajanja njegovega življenja le sredstvo do cilja. Vendar pa bo vsak, ki verjame v nesmrtnost duše, obenem tudi razumel, da bo zunanja forma, oseba, nepotrebna za nadaljnji obstoj (življenje) duše. Kljub temu pa ima duša zavedanje o sebi, kot o individualnem (posameznem) bitju celo takrat, ko se pridruži enako zrelim dušam.... kakor bo tudi večno Božanstvo ostalo najvišje in najpopolnejše Bitje za najpopolnejša svetlobna bitja, katera so se združila z Njim.... katera so popolnoma združena z Bogom in zaradi tega v njihovem lastnem obstoju izjemno srečna; ona namreč vedno in za vedno prejemajo ter čutijo Božjo moč Ljubezni, Katera je kot večni Oče v intimnem stiku z njimi.
AMEN
Ta Objava ni uporabljena v nobeni tematski knjigi.
Prenosi
Ponujeni prenosi za knjigo _bookePub
Kindle
Več prenosov
Ta Objava
Poslušaj
prenesi kot MP3
Predogled tiskanja
Rokopisi
Translations
