Comparar anuncio con traducción

Otras traducciones:

Navidad 1963...

En gratitud y alegría debéis pensar en Mi descendida a la tierra, porque para vosotros esto fue un acto de inconmensurable amor y misericordia, para vosotros amaneció una luz que debería iluminar vuestro camino para salir de la oscura noche espiritual... para vosotros humanos se cumplió un periodo de tiempo de la más profunda desesperanza y un nuevo periodo de desarrollo comenzó para vosotros... Se os preparó el camino que conducía de regreso a Mí... Y el hombre Jesús vivió este camino para vosotros, Quien asumió esta misión por amor a Mí y a vosotros, Sus hermanos caídos... Porque quería traerme de vuelta a Mis hijos, que ya estaban a eternidades lejos de Mí y languidecían en la más profunda infelicidad.

El caparazón humano de Jesús fue ocupado por un alma de luz, por un Ser una vez irradiado de Mí, un Ser entregado a Mí en amor y permaneció Conmigo cuando el ejército de espíritus originalmente creado se había apartado de Mí... Esta alma se albergó en el Niño Jesús, y milagros sobre milagros atestiguaron ya en Su nacimiento el Espíritu divino, Que habitaba en este Niño... Pero el hombre Jesús tuvo que comenzar su vida terrenal como cualquier otros ser humano. Nació de María, la virgen, que era sumamente pura y, por lo tanto, también podía traer al mundo al Niño divino sin haber pecado nunca...

Y esta alma de Jesús tenía que mudarse en un cuerpo puro, porque Yo Mismo quería tomar residencia en su caparazón externo humano y por lo tanto Su cuerpo era y ha permanecido puro y sin pecado, porque a pesar de todo estaba constantemente acosado por los seres de las tinieblas, que Lo querrían derribar, sin embargo los resistió y redimió todo lo impuro, que se adhería a Su alma, resistió todas las tentaciones y todo lo no espiritual, que afligía Su cuerpo, porque permaneció en este mundo material, Él lo ha espiritualizado, lo ha hecho dócil a los deseos de Su alma, porque Él estaba lleno de amor, y el amor lo vence todo, hasta el mayor enemigo.

El hombre Jesús primero tuve que dejar madurar todas las sustancias inmaduras adheridas al cuerpo, sólo entonces Yo Mismo, como el Amor Eterno pude tomar residencia en Él, y sólo entonces podía llevarse a terminar la gran obra de Misericordia que él quería realizar por la culpa del pecado de toda la humanidad...

Cuando descendí a la tierra, cuando nació el Niño Jesús, Mi Espíritu estaba en Él porque el cuerpo físico albergó en sí un alma perfecto, por lo que estaba íntimamente conectado Conmigo, y Yo Mismo podía expresarme a través de Él... Y sucedieron cosas en Su nacimiento que a vosotros gustaría poner en el reino de la leyenda, pero que sucedieron en realidad porque todos es posible para un Espíritu perfecto...

Pero sólo unos pocos experimentaron estos milagros en el Niño Jesús, cuyos corazones estaban llenos de amor y quienes reconocieron en el Niño Jesús al Mesías prometido y Lo oraron a Él... Tan pronto como se Le acercaron personas cuyos corazones no eran puros, estos sólo vieron un niño, como cualquier otro niño... Pero en su mayoría solo se Le acercaron aquellas personas que fueron impulsados por su espíritu hacia Él, que sintieron el milagro que tuvo lugar esa noche y que ahora Lo adoraban, porque vieron el Mesías prometido en Él.

Pero fue el milagro más grande de todos los tiempo, que jamás se repetirá, que Dios Mismo descendí a la tierra y permaneció en un niño pequeño. Porque el Amor vino a la tierra, el Niño Jesús estaba lleno de amor, porque el gran amor por los una vez caídos, infelices, lo hizo revestirse de carne para ahora expiar la culpa original, que sólo podía ser expiada a través del Amor, porque consistía en pecar contra el amor. Y esta obra fue realizada por el hombre Jesús, que Él Mismo dio Su vida por amor, que Él hizo el mayor sacrificio que un ser humano ha hecho y habrá hecho en esta tierra... que Él Mismo Se privó de toda luz y todo el poder que era Suyo, a través del amor que moraba en Él... que sufrió como un ser humano en medio del mundo de las tinieblas murió la muerte más agonizante en la cruz...

(25.12.1963) Jesús... un Ser del reino de la luz... se ofreció voluntariamente para esta misión, caminar sobre la tierra como un ser humano y realizar una obra de expiación de sufrimientos y dolores incomprensibles para ayudar a los hermanos caídos. El amor llenaba a todos los seres que surgieron de Mí y permanecieron Conmigo cuando Lucifer se apartó de Mí y arrastró consigo a innumerables seres espirituales a las profundidades... Y el amor de Jesús fue tan fuerte que quiso expiar por Mí la inconmensurable ofensa contra Mí, su Dios y Creador, contra el Amor Eterno Mismo. Y acepté este amor que Jesús Me ofreció lo acepte y por lo tanto también Su sacrificio, porque el amor lo ofreció y porque el pecado original sólo podía ser redimido a través del amor...

Y así el ser de luz se revistió de carne y anduvo por la tierra como todos los demás seres humanos, cargado con un pesado cuerpo terrenal, que era una atadura para el Ser que estaba en luz y libertad, que el alma sentía como extremo angustia. Pero tenía que recorrer el camino terrenal como hombre porque debía servir de ejemplo a los semejantes para que Lo siguieran. Tuvo que luchar contra las mismas debilidades y resistencias que cargan naturalmente a todo ser humano, porque era necesario deshacerse de todas las debilidades y errores a través del propio trabajo en el alma...

El hombre Jesús estaba en medio del mundo terrenal, en el área que pertenece a Mi oponente, y era doblemente difícil para el alma del reino de la luz para prevalecer en este reino oscuro contra todos los intentos satánicos para derribarlo, para resistir y afectar con amor a todo lo no espiritual en la carne y en el entorno, porque también Su cuerpo estaba duramente presionado por cosas espirituales inmaduras, que el alma de Jesús no resistió, porque en Su sabiduría reconoció que esas cosas espirituales también querían ser redimidas, y Su amor estaba siempre dispuesto a llevar ayuda a todo lo que todavía era infeliz.

Su alma sufría indescriptiblemente por su entorno, estaba acostumbrada a la libertad, la luz y el amor y, por lo tanto, a la dicha más elevada y ahora estaba en la oscuridad, atada por el cuerpo y en un ambiente sin amor. Y así Su andar en la tierra fue también un estado de sufrimiento desde la niñez, a través del cual expió gran parte de la culpa de Sus semejantes... hasta que entonces realizó el gran sacrificio de expiación entregándose a Sí Mismo por la culpa original de todos los humanos del presente, pasado y futuro...

Vosotros humanos jamás podréis comprender esta obra de Misericordia, porque ningún ser humano sería capaz de asumir tal medida de sufrimiento, consciente del resultado, porque Su fin estaba siempre ante Sus ojos y no Le permitía sentir nada de felicidad; Sentía como un ser humano y también experimentaba todos los estados de ansiedad que se desencadenaban con cada pensamiento de lo que tenía por delante. Y él perseveró hasta el final, el amor en Él por Mí y por todo lo no redimido aumentó constantemente y también Le dio la fuerza para llevar acabo Su obra de Misericordia...

Yo Mismo podía irradiarle a través de Él completamente, Yo Mismo estaba presente en Él en Mi Ser original, y por lo tanto fue Yo, Quien pagó la culpa del pecado de los hombres, porque fue el Amor lo que dio al hombre Jesús la fuerza de sufrir y morir en la cruz para redimir a la humanidad, para expiar el gran pecado original, que sólo halló justa expiación mediante una obra de Amor, como la que realizó el hombre Jesús en la cruz...

amén

Traductor
Traducido por: Hans-Dieter Heise

BOŽIČ (1963)....

S hvaležnostjo in z veseljem se morate spominjati Mojega rojstva na Zemlji, ker je bilo to delo neizmerne Ljubezni in usmiljenja do vas. S tem je za vas prižgana svetloba, katera naj bi vam osvetlila pot iz mračne duhovne noči (Janez 8:12).... tako se je za vas končala perioda najglobljega brezupa in začela se je nova razvojna perioda.... Pripravljena vam je bila pot, katera je ponovno vračala k Meni.... In to pot vam je s Svojim življenjskim primerom pokazal človek Jezus (Janez 14:4, 6), Kateri je to poslanstvo sprejel iz Ljubezni do Mene in do vas, Njegovih padlih bratov.... On Mi je namreč želel vrniti Moje otroke, kateri so bili že večnosti oddaljeni od Mene in kateri so hirali v najgloblji nesreči.

V človeškem ovoju Jezusu je prebivala duša svetlobe: bitje, katero je bilo nekoč izsevano iz Mene; bitje, katero Mi je bilo predano (zvesto) v Ljubezni in katero je ostalo ob Meni, ko se je množica prvo-ustvarjenih duhov ločila od Mene.... Ta duša je bila zakrita v otroku Jezusu in že ob Njegovem rojstvu je čudež za čudežem pričeval o Božanskem Duhu, kateri je prebival v tem otroku.... Jezus je moral začeti Svoje zemeljsko življenje na enak način kot vsak drugi človek. Bil je rojen iz Marije device, katera je bila popolnoma čista, da je tako lahko na svet prinesla Božanskega otroka, brez da bi zagrešila.... In Jezusova duša se je morala nastaniti v čistem telesu, ker Sem se Jaz Sam želel nastaniti v Njegovem zunanjem ovoju (telesu), zaradi tega je Njegovo telo bilo in tudi ostalo čisto in brezgrešno, četudi je bil neprestano napadan s strani bitij teme, katera so Ga želela napeljati na padec. On se jim je zoperstavljal in vse nečisto, kar se je oprijemalo Njegove duše, je na ta način preko svoje ogromne Ljubezni (od)rešil. On se je uprl vsem skušnjavam in je »poduhovil« vse neduhovno, kar je še vznemirjalo Njegovo telo, ker je živel v materialnem svetu. On je naredil, da se je vse podrejalo željam Svoje duše, ker je bil poln Ljubezni; Ljubezen pa premaga vse, tudi največjega sovražnika. Človek Jezus je moral pred tem privesti do dozorevanja vse še nezrele substance, katere so se oprijemale telesa, in šele takrat Sem se Jaz Osebno, Večna Ljubezen, lahko v Njem nastanil. In šele takrat je bilo veliko delo milosti lahko pripeljano h koncu; delo, katerega je On želel izpeljati zaradi greha celotnega človeštva....

Ko Sem Jaz se ob rojstvu Jezusa spustil na Zemljo, je bil Moj Duh v Njem, ker je materialno telo v sebi vsebovalo popolno dušo, katera je bila s tem pristno zedinjena z Mano, Jaz pa Sem se preko Njega lahko izražal.... In ob Njegovem rojstvu so se dogajale mnoge stvari, katere vi želite uvrstiti v področje legend, toda katere so se resnično zgodile, ker je popolnemu duhu vse mogoče.... In le maloštevilni so doživeli te čudeže »na« otroku Jezusu; tisti, katerih srca so bila polna Ljubezni, kateri so v otroku Jezusu prepoznali obljubljenega Mesijo in kateri so Ga oboževali.... Kakor so bili tudi ljudje, kateri so prihajali v Njegovo bližino, katerih srca pa so bila nečista in so Jezusa gledali le kot nekega otroka, kateri se ne razlikuje od ostalih otrok.... Najpogosteje so v Njegovo bližino prihajali ljudje, katere je k Njemu pripeljal njihov duh; kateri so občutili čudež, kateri se je zgodil te noči in kateri so Ga oboževali, ker so v Njem prepoznali obljubljenega Mesijo.

To pa je bil največji čudež vseh časov, kateri se ne bo nikoli več ponovil, da Sam Bog pride na Zemljo in da se nastani v otroku. Ljubezen je prišla na Zemljo; otrok Jezus je bil poln Ljubezni, ker Ga je velika Ljubezen do nekdaj padlega, nesrečnega spodbudila na to, da obleče telo in da dokončno izbriše (odplača) pra-greh, kateri pa je bil lahko izbrisan edino s strani Ljubezni, ker je bil sestavljen ravno iz greha proti Ljubezni. To delo pa je naredil človek Jezus tako, ko je iz Svoje Ljubezni dal Svoje življenje, ko je prenesel največjo žrtev, katero je nek človek kdajkoli prenesel in katero bo kdajkoli prenesel.... da se je On Sam odrekel celotne svetlobe in moči, katera je bila Njegova svojina zaradi Ljubezni, katera je prebivala v Njem.... da je On sredi mračnega sveta kot samo človek trpel in umrl v najbolj mučni smrti na Križu (Filipljanom 2:6, 7)....

(25. december 1963) Jezus.... bitje iz področja svetlobe.... se je prostovoljno ponudilo za to poslanstvo, da kot človek prehodi to Zemljo in da naredi delo pokore neizmernega trpljenja in bolečine, da bi pomagal padlim bratom. Ljubezen je izpolnila vsa bitja, katera so nastala iz Mene in tudi ostala ob Meni, potem ko se je Lucifer obrnil od Mene stran in tako za seboj v brezno strmoglavil brezštevilna duhovna bitja.... In Jezusova Ljubezen je bila tako močna, da je Meni želela »narediti pokoro« zaradi neizmernega prekrška proti Meni, njihovemu Bogu in Stvarniku, proti Sami Večni Ljubezni. In to Ljubezen, katero Mi je Jezus ponudil, Sem Jaz sprejel kot Njegovo žrtev, ker je bila narejena iz Ljubezni in ker je bil greh lahko odplačan edino po poti Ljubezni.... Tako je bitje svetlobe, katero je tako kot vsi ostali ljudje vzelo telo, hodilo po Zemlji, obremenjeno s težkim zemeljskim telesom, katero pa je za to bitje, katero se je nahajalo v svetlobi in svobodi, predstavljalo okove, katere je duša doživljala kot izjemno mučne. Vendar pa je moral On kot človek premagati zemeljsko pot, ker naj bi bil Svojim bližnjim primer, da bi Mu sledili. Moral se je boriti z enakimi slabostmi in odpori, kateri naravno obremenjujejo vsakega človeka, ker se je moral preko lastnega dela na duši osvoboditi vseh slabosti in pomanjkljivosti.... Človek Jezus se je nahajal sredi materialnega sveta na področju, katero je pripadalo Mojemu nasprotniku. In za dušo iz kraljestva svetlobe je bilo v tem mračnem področju dvakrat težje doseči cilj: upreti se vsem satanskim skušnjavam, katere so imele namen, da Ga napeljejo na padec in da delujejo na vse neduhovno v telesu ter okolici; Njegovo telo je bilo namreč ravno tako močno oblegano s strani nezrelega duhovnega, kateremu pa se Jezusova duša ni upirala, ker je On v Svoji modrosti spoznal, da je tudi to duhovno želelo biti osvobojeno, zato je Njegova Ljubezen bila neprestano pripravljena pomagati vsemu, kar je še bilo nesrečno. Njegova duša je preko svoje okolice neizmerno trpela, ker je bila ona navajena na svobodo, svetlobo in Ljubezen, s tem pa tudi na najvišjo blaženost; tukaj pa se je nahajala v temi, omejena s telesom in v okolici brez Ljubezni. In tako je bila Njegova življenjska pot že od otroštva stanje trpljenja, preko katerega pa je On odplačal zelo velik dolg Svojih bližnjih.... vse dokler na koncu ni dokončal veliko »spravno žrtev«, ko je dal Samega Sebe za pra-krivdo vseh ljudi sedanjosti, preteklosti in prihodnosti....

Vi ljudje ne boste mogli nikoli dojeti tega dela usmiljenja, ker niti eden človek, ki se zaveda konca, ne bi bil sposoben na sebe vzeti takšno mero trpljenja, ker Mu je bil Njegov konec nenehno pred očmi in Mu ni dovolil,da bi se v Njem stopnjevalo veselje (Matej 16:21, Janez 18:4). On je namreč čutil kot človek in je preživljal vse strahove, katere so Mu povzročile misli o prihajajočem dogodku. Vendar pa je On zdržal vse do konca; Ljubezen v Njem do Mene in do vsega neodrešenega se je neprestano povečevala in Mu dajala Moč, da naredi Njegovo delo milosti/sočutja.... Na ta način Sem Ga Jaz lahko popolnoma prežel, ker Sem bil Jaz Sam prisoten v Njem, v Moji temeljni naravi, in Jaz Sem bil torej Tisti, Kateri je odplačal grehe za vse ljudi, ker je bila Ljubezen tista, katera je Jezusu dala moč, da trpi in da umre na Križu, da bi bili ljudje (od)rešeni in da bi bila plačana velika pra-krivda, katera pa je edino preko dela Ljubezni lahko dosegla pravično spravo, kakršno je na Križu naredil človek Jezus.

AMEN

Traductor
Traducido por: Lorens Novosel