Moja bolečina in smrt na križu sta bili nepopisno boleči in vsak opis trpljenja je le bleda primerjava z Mojim resničnim trpljenjem, saj sem predvidel vsako fazo svojega odrešenjskega dejanja, vedel sem, kakšna bo Moja zadnja naloga, in nisem imel zagotovila za zmanjšanje bolečine, saj sem moral zadnje ure trpeti kot navaden človek. Vsekakor sem imel vso moč, saj Me je moč ljubezni Boga, Mojega večnega Očeta, prežemala vse do konca, toda po svoji volji nisem uporabil moči ljubezni, nisem sprejel njenega učinka, da bi z njeno pomočjo zmanjšal ali ublažil bolečino, sicer dejanje Odrešenja, ki je zahtevalo največjo mero trpljenja, da bi človeštvo odrešil izvirnega greha, ne bi bilo povsem veljavno....
Božanstvo v Meni pa je poznalo Mojo voljo in mi dovolilo, da nadaljujem, umaknilo se je, ker je bila Moja volja doseči najvišjo stopnjo ljubezni do človeštva, ki je bila spet namenjena le mojemu Očetu, po katerem sem hrepenel med največjo agonijo, med najhujšim trpljenjem in zlasti v zadnjih minutah svojega fizičnega življenja... In to hrepenenje se je povečalo, ker nisem več uporabljal Njegovega vpliva, Njegove moči ljubezni.... In v tem hrepenenju po Njem, po svojem večnem Očetu, sem vzkliknil besede: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?.... (Mt 27,46)
Sam sem želel dokončati dejanje usmiljenja za grešno človeštvo kot človek, ker je bila največja ljubezen, ki sem jo lahko ponudil svojemu Očetu, da sem se pustil pribiti na križ v njegovem imenu, ker je On sam prišel na Zemljo in navsezadnje prebival v Meni, ker je želel sam izvršiti dejanje odrešenja za svoje otroke, vendar kot "Bog" ni mogel trpeti... Zato sem v Njegovem imenu sprejel vse muke in bolečine ter jih prenašal do konca... Ne glede na to, kako pogosto in razumljivo vam to poskušam razložiti..., tega ne boste nikoli povsem razumeli, dokler vas ne sprejmem v duhovno kraljestvo, kraljestvo svetlobe in blaženosti....
In najpreprostejša razlaga so vedno besede: "Oče in Jaz sva eno..." (Jn 10,30). To je bilo že popolno zedinjenje, zato sem lahko rekel: "Končano je..." (Jn 19,30). Jezus 'človek' je žrtvoval svoje življenje, trpel kot človek in doživel nepopisno bolečo smrt... A vendar se je tudi združil z večnim Božanstvom, kajti ljubezen je bila v človeku Jezusu do konca, sicer ne bi mogel reči: 'Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo' (Lk 23,34).
In če je sama 'ljubezen' molčala, potem samo zato, ker je bilo to potrebno za dokončanje dejanja odrešenja, da bi lahko potem vsi ljudje v njegovi bližini ugotovili smrt.., da bi lahko njegovo telo položili v grob, iz katerega je tretji dan vstal.... Vsak izraz Božjega duha bi na koncu še vedno lahko povzročil, da bi ljudje dvomili o Jezusovi smrti na križu, saj bi prepoznali njegovo povezanost z Menoj, vera v dejanje odrešenja pa bi bila prepričljiv rezultat, vendar je morala biti to odločitev svobodne volje... Tudi tega še ne boste mogli povsem razumeti, toda takoj ko boste sami združili svojega duha z duhom večnega Očeta, boste postali razsvetljeni in takrat boste razumeli tudi Mojo besedo, katere cilj je, da vam vedno ponudi razlago, ki jo lahko razumete v skladu s stopnjo zrelosti ali ljubezni vaše duše. Zlasti v zvezi z dejanjem odrešenja morate prejeti čisto resnico in biti deležni popolnega razumevanja, da boste lahko razumeli razsežnost Moje ljubezni, ki je prišla na Zemljo zaradi vas ljudi, zaradi vaše krivde za greh, in je izvršila dejanje odrešenja, da bi ponovno odprla pot k Očetu, da bi odrešila vašo neizmerno krivdo za greh, saj vam je ta za vedno zaprla pot do Očetove hiše...
Amen.
PrevajalciO meu sofrimento e a minha morte na cruz foram indizivelmente dolorosos, e qualquer descrição do sofrimento é apenas uma fraca comparação com o que sofri, pois previ cada fase do Meu acto de Salvação, sabia em que consistia a Minha última tarefa e não tive qualquer consolo em poder reduzir a agonia por Mim mesmo, pois tive de suportar as últimas horas como mero ser humano, possuía certamente toda a força porque a força do amor de Deus Meu Pai da eternidade, fluiu através de Mim até ao fim, mas Mim mesmo já não permitia a força do amor através da Minha vontade, já não permitia que ela surtisse efeito em Mim mesmo para assim reduzir ou cancelar a dor com a sua ajuda, caso contrário o acto de Salvação não teria sido completo, o que exigia o maior grau de sofrimento para redimir a esmagadora culpa da humanidade do pecado original.... E a Divindade dentro de Mim conhecia a Minha vontade e também Me deixou ter o Meu caminho, Ela retirou-se a Si mesma porque a queria assim para adquirir o mais alto grau do Meu amor pelas pessoas, que mais uma vez só se aplicava ao Meu Pai, por Quem ansiava na maior adversidade, no maior sofrimento e especialmente nos últimos minutos da vida do Meu corpo.... E este desejo cresceu porque já não fazia uso do Seu trabalho, do Seu poder de amor.... E neste desejo por Ele, Meu Pai desde a eternidade, gritei as palavras: "Meu Deus, meu Deus, porque Me abandonaste?....". Eu próprio quis completar a obra de misericórdia para a humanidade pecadora como ser humano, porque este foi o maior amor que pude mostrar ao Meu Pai, que me deixei pregar na cruz em Seu lugar, pois Ele mesmo tinha descido à terra e tomado morada em Mim, porque Ele mesmo quis trazer a obra de redenção para os Seus filhos, mas como "Deus" não podia sofrer.... E assim assumi todo o sofrimento e dor por Ele e aguentei-o até ao fim.... Tantas vezes e tão compreensivelmente quanto tento explicar-lhe isto.... nunca será capaz de o compreender completamente até que o reino espiritual o tenha recebido, o reino da luz e da bem-aventurança.... E sempre apenas a explicação mais simples é a palavra: "O Pai e eu somos um....". Já era a união completa, e por isso eu podia pronunciar: "Está terminada....". O "homem" Jesus tinha dado a sua vida, tinha sofrido como homem e suportado uma morte indescritível e agonizante.... Mas Ele também se tinha unido à Divindade Eterna, pois o amor estava no homem Jesus até ao fim, caso contrário Ele não teria dito: "Pai, perdoa-lhes, pois eles não sabem o que fazem". E se o "amor" se mantivesse em silêncio, isto era necessário para levar a cabo o acto de Salvação, para que a morte pudesse agora também ser verificada por todas as pessoas do Seu ambiente.... para que o Seu corpo pudesse ser deitado na sepultura da qual Ele ressuscitou no terceiro dia.... Cada enunciação do espírito de Deus no final poderia ainda ter levado as pessoas a duvidar da morte de Jesus na cruz, porque então teriam reconhecido a Sua ligação comigo e a fé no acto de Salvação era agora inevitavelmente a consequência, mas tinha de ser uma decisão livre de vontade.... Também ainda não serás capaz de compreender isto devidamente, mas assim que unires o teu espírito com o eterno Pai-Espírito tornar-te-ás iluminado e compreenderás também a Minha Palavra, que tenta sempre dar-te esclarecimentos que agora és capaz de compreender de acordo com o grau de maturidade ou amor da tua alma. Pois precisamente sobre o acto de Salvação ser-vos-á transmitida a pura verdade e ser-vos-á dada plena compreensão, de modo que compreendereis a magnitude do Meu amor que desceu à terra por vós, humanos, pela vossa culpa do pecado, que realizou o acto de Salvação a fim de abrir de novo o caminho para o Pai, a fim de expiar a vossa grande culpa do pecado, pois isto bloqueou eternamente o vosso caminho para a casa do Pai...._>Ámen
Prevajalci