To kar se je zgodilo v kraljestvu Duhov, je bil vzrok za nastanek stvarjenja, celotnega vesolja z vsemi njegovimi duhovnimi in materialnimi stvaritvami. Pred nastankom teh stvaritev je obstajalo le duhovno kraljestvo, katero je bilo en svet neskončne blaženosti, v katerem so duhovna Bitja uživala v svojem obstoju in so bila sposobna ustvarjati v posedovanju Moči in Svetlobe v skladu s svojim namenom. In to "ustvarjanje" je ponovno vključevalo duhovne stvaritve, v uresničevanju misli in idej, katere so tem bitjem pritekale od Boga in katere so ona (duhovna bitja) potem izvrševala z velikim navdušenjem, saj jim je moč za to bila na razpolago, in ona so prav tako lahko svobodno uporabljala svojo voljo.
In to stanje blaženosti duhovnih bitij se nikoli ne bi moralo spremeniti, ona se niso morala bati niti omejitve svoje Moči niti zmanjševanja Svetlobe, vse dokler je Ljubezen v njih do njihovega Boga in Stvarnika ostala nespremenjena, in so ona torej bila prežeta od Njega z Božansko Svetlobo Ljubezni.... Vendar je potem nastala situacija (stanje), katera je bitja izpostavila novemu načinu gledanja na stvari, ko je Lucifer, Nosilec Svetlobe.... prvo ustvarjeno bitje.... predstavil Večno Božanstvo kot dvomljivo, ker Ono ni bilo vidno.... in predstavil sebe samega kot tega, od katerega so izšla vsa duhovna bitja, in prav tako od njih zahteval priznavanje njega kot Boga in Stvarnika....
To pa je v bitjih povzročilo razdvojenost (dihotomijo), ker je njihova Ljubezen pripadala Temu, Kateri jih je ustvaril.... vendar jih je Luciferjeva predstavitev zmedla, v resnici jim je zgledala bolj verodostojna, ker je Lucifer žarel v Svetlobi in sijaju, in tega nad njim vzvišenega Bitja pa ona niso bila sposobna videti.... Kljub temu pa je v njih še bila Svetloba spoznanja, zato so ona prav tako dvomila o Luciferjevi predstavitvi.
Toda postopoma so se začeli njihovi bleščeči trenutki vpogleda izmenjavati s trenutki postopne zameglitve, in kolikor več bitij je zadržalo slednje, dlje so trajale faze zatemnjenega razmišljanja, ali v primeru drugih: misli so se razbistrile in bitje je na najbolj luciden (jasen, razumljiv) način spoznalo svoje resnično poreklo. In Lucifer ni bil več sposoben zatemniti spoznanja slednjih.... Prejšnji pa so hitro postali predmet njegovega nadzora, oni so se mu pridružili in so videli v njem njihovega boga in stvarnika, ker so se upirali trenutkom polnim svetlobe, ki so se vedno znova pojavljali v njih, vse dokler se ni zgodil končni padec v brezno.
Luciferjeva nezmanjšana moč je v začetku privedla v obstoj neštete množice najbolj blaženih duhovnih bitij, in na račun te množice njegovih stvaritev je v njem rastla lažna samozavest.... On več ni videl Izvora, od Katerega je bil prejemal to moč, ampak je videl le še "dokaze" moči, ki ga je prežemala, in jih je želel posedovati le zase, čeprav je vedel, da oni pripadajo prav tako Njemu, iz Katerega mu je bilo dovoljeno črpati moč. Toda on ni želel njih le posedovati, temveč prav tako v teh bitjih zatemniti svetlobo, katera je njim najbolj jasno razodevala njihovo poreklo....
In tako mu je (Luciferju) uspelo bitja pahniti v razdvojenost (v sebi), katera pa je prav tako zmanjšala njihovo srečo in zavirala njihovo ustvarjalno aktivnost.... vse dokler se oni dokončno niso odločili sprejeti svojega gospodarja, in tako so bitja kakor tudi Nosilec Svetlobe izgubili svojo moč in svetlobo in se pahnili v temo....
In ta duhovni proces, ki je vam ljudem lahko pojasnjen le v grobih potezah, je bil povod za nastanek neštetih stvaritev duhovne in materialne narave....
(3. 7. 1958) Te stvaritve so le preoblikovana, padla duhovna bitja.... Zaradi njihovega odpadništva od Boga, torej zaradi neskončne oddaljenosti od Njega so v svoji substanci postajala vse bolj trda, globlje kot so padala. To je treba razumeti tako, da se duhovna moč iz Boga, ki spodbuja vedno večjo aktivnost, več ni mogla dotakniti teh duhovnih bitij, ker so se ji sama zoperstavila; in tako je njihova aktivnost prenehala, njihova gibljivost se je strdila; življenje.... in kar je ostalo, je bila popolnoma trda snov, sicer izvirno od Boga izsevana moč, vendar je postala popolnoma neučinkovita.... Toda Božja Ljubezen in Modrost sta si v začetku zamislili drugačen namen (določitev) za duhovna bitja: neprestano aktivnost v skladu z Njegovo voljo, katera pa bi istočasno prav tako morala biti volja bitij.
Duhovna bitja so bila delovala v nasprotju s svojim namenom (določitvijo), želela so uporabljati svojo moč v nasprotju z Božjo voljo. Vendar pa tega več niso mogla, ker so zaradi svojega odpadništva sama sebe oropala svoje moči. V tistem trenutku je Božja Ljubezen zopet zagrabila popolnoma otrdele duhove, ki sebe niso bili več sposobni prepoznati in so bili nič več kot skupek Bogu nasprotnih duhovnih snovi. Moč Njegove Ljubezni je te snovi-substance razgradila in jih uporabila, da nastanejo najrazličnejša dela stvarjenja.... S tem je On tako rekoč preoblikoval Svojo nekoč izsevano moč, On je dal vsakemu posameznemu delu stvarstva njegovo nalogo, katero je to potem izpolnjevalo pod zakonom prisile, tako, da je razgrajena duhovna snov bila prisiljena biti aktivna, *vendar brez kakršnega koli samozavedanja, katerega je imela prej kot duhovno bitje.*
.... Stvaritve v bistvu torej niso nič drugega kot to, kar je bilo prvotno izšlo od Boga kot Bitje, samo v popolnoma spremenjenem stanju, kar se tiče njihove popolnosti.... Ker vse stvaritve so ali "zakrivajo" (zastirajo) nepopolno duhovno, katero se nahaja na poti vrnitve k Bogu. Popolna duhovna bitja ne potrebujejo materialnih stvaritev, ona iz sebe samih navzven le prikazujejo (eksternalizirajo) svoje ideje in misli, vendar pa so to zopet bili le duhovni proizvodi njihove volje in razmišljanja ter njihove neomejene moči. To je bil svet, ki je bil naseljen le s popolnimi bitji. V njem ni bilo nobenih napak, nobenih omejitev in nobenih pomanjkljivosti.... Ker te so se pojavile šele, ko je vesolje udomačilo Bogu nasprotujoča bitja.... ko so nepopolna bitja potrebovala ovoje, v katerih so bili prisiljeni postati aktivni.
Kjer se torej nahajajo kakršnekoli oblike, je znotraj njih ujeto (izgnano) nepopolno duhovno, in bolj kot so te oblike trde, tem bolj trda in Bogu nasprotna duhovna snov je ujeta v notranjosti. Vendar pa je tudi oblika sama.... materija.... sestavljena iz takšnih nepopolnih snovi, ki so obdržane skupaj le z močjo Božje Ljubezni, da bi služile namenu: kot nosilci duhovnih bitij, da jim pomagajo napredovati. Božanska moč Ljubezni je ovila-zapakirala vse te duhovne snovi, vendar ne bo prisilno vplivala na njih tako, da bi nasilno zlomila njihov odpor....
Dela stvarjenja morajo prav zares opravljati določeno aktivnost v skladu z Božjo voljo, vendar duhovno znotraj njih ni prisiljeno obrniti se k Bogu. In zato se lahko tudi zgodi, da duhovno, ki pripada izvirnemu bitju, lahko gre skozi celoten proces skozi dela stvarstva, vse do končnega utelešenja kot človek, pa vendar še ni odstopilo od svojega odpora proti Bogu, ker to mora uresničiti z uporabo njegove svobodne volje, katera se prav tako lahko zopet obrne k Princu teme. Vendar pa neprestana aktivnost pod zakonom prisile ponavadi doseže zmanjšanje odpora do Boga, ker celo tudi najmanjša lastna aktivnost že daje bitju določen občutek zadovoljstva, ker izražanje moči odgovarja njegovemu temeljnemu značaju.
Nešteti zvezdni svetovi.... vse stvaritve, ki se v njih nahajajo, so posledica tega preteklega odpadništva v kraljestvu duhov.... Oni bodo še naprej obstajali cele večnosti, vedno znova bodo nastajale nove stvaritve, da bi omogočile vsem nekoč padlim duhovom vrnitev k Bogu. Večnosti bodo minile, vse dokler proces vrnitve ne bo uresničen, vse dokler se celo zadnje strjeno duhovno bitje ne bo razgradilo, in bo sposobno začeti pot vrnitve....
Toda nekega dne se bodo vse te stvaritve poduhovile, nekega dne bo obstajal samo en "duhovni svet ", kjer bodo vsi duhovi delali z enako voljo kot je Božja volja in bodo neizmerno blaženi.... nekega dne bo Bog uresničil Svoj cilj, da ne bo obdan samo s " stvaritvami ", temveč z "Otroci", katerim lahko omogoči največjo blaženost, ker Ga Njegova neskončna Ljubezen spodbuja k neprestani osrečitvi in Mu ne bo dala počivati prej, preden ne bo uresničil Svojega cilja. AMEN
PrevajalciO que aconteceu no reino dos espíritos foi a causa do surgimento da criação, de todo o universo com todas as suas criações de natureza espiritual e material. Antes que essas criações surgissem, havia apenas o reino espiritual, era um mundo de imensurável felicidade, no qual os seres espirituais desfrutavam de sua existência e eram capazes de criar em posse de força e luz de acordo com seu destino. E essa 'criação' consistia novamente em criações espirituais, na realização de pensamentos e idéias que fluíam de Deus para esses seres e que depois realizavam em êxtase imensurável, porque a força para fazê-lo estava à sua disposição e eles também podiam usar livremente a sua vontade. E o estado de felicidade dos seres espirituais nunca mudou, eles não tinham que temer uma limitação de suas forças nem uma redução da luz enquanto seu amor por seu Deus e Criador permanecesse inalterado e eles fossem permeados pela luz divina do amor dEle.... Mas então ocorreu o estado em que uma nova visão se abriu para os seres, onde por parte do portador da luz Lucifer.... o primeiro a ser criado.... a Deidade Eterna, por não ser visível, foi-lhes apresentada como duvidosa.... onde ele se apresentou como aquele de quem todos os seres espirituais se tinham originado e agora também exigia o seu reconhecimento como Deus e Criador.... Agora os seres foram apanhados num conflito, pois o seu amor era dirigido para Aquele que os tinha criado.... mas o retrato de Lúcifer confundiu-os, de facto, pareceu-lhes mais credível, pois Lúcifer brilhava em luz e esplendor e eles eram incapazes de ver um ser em pé acima dele.... Apenas a luz do conhecimento ainda estava neles, segundo a qual também duvidavam do retrato de Lúcifer. Mas agora os momentos de luz começaram a alternar-se com as nuvens silenciosas, e quanto mais o ser se entregava a estas últimas, mais longas se tornavam as fases do pensamento obscuro, ou então: os pensamentos se dissipavam e o ser reconhecia mais levemente a sua verdadeira origem. E Lúcifer não foi mais capaz de nublar a realização desta última..... Mas o primeiro logo ficou sob seu controle e eles se juntaram a ele e viram nele seu Deus e Criador, porque resistiram aos momentos cheios de luz que, uma e outra vez, também apareceram neles antes da queda final no abismo. O poder não diminuído de Lúcifer no início tinha chamado à existência um inumerável exército de seres espirituais mais abençoados, e dessa abundância de suas criações cresceu nele uma falsa autoconsciência.... Ele já não via a fonte da qual tinha tirado aquela força, mas apenas as "provas" da força que fluíra através dele, e estas ele queria possuir sozinho, apenas para si próprio, embora soubesse que elas também lhe pertenciam de Cujas forças lhe foi permitido tirar.... No entanto, ele não queria apenas possuí-los, mas também diminuir a luz nestes seres que mais claramente revelaram a sua origem.... E assim ele conseguiu mergulhar os seres em uma discórdia que, no entanto, também diminuiu sua felicidade e inibiu sua atividade criativa.... até que finalmente decidiram a favor do seu senhor e assim tanto os seres como o portador da luz perderam a sua força e luz e caíram na escuridão.... E esse processo espiritual, que só pode ser explicado a vocês humanos em linhas gerais, foi a causa do surgimento das infinitas criações do tipo espiritual e material.... (3.7.1958) Estas criações são apenas transformadas, apóstata coisas espirituais.... Através desta apostasia de Deus, ou seja, da distância infinita Dele, tornou-se cada vez mais difícil na sua substância, quanto mais longe caía. Isto tem de ser compreendido de tal forma que a força espiritual de Deus, que a impele a uma actividade cada vez mais viva, já não possa tocar nesta substância espiritual porque ela própria lhe resiste; e assim a actividade cessou, a mobilidade, a vida, congelada.... e o que restava era substância completamente endurecida, embora originalmente emanando força de Deus, no entanto tinha-se tornado completamente ineficaz.... O amor e a sabedoria de Deus, porém, tinham originalmente um propósito diferente para os seres espirituais: uma atividade incessante de acordo com a Sua vontade, que, no entanto, também pretendia ser a vontade do ser ao mesmo tempo. Os seres espirituais tinham agido contrariamente ao seu propósito, queriam usar as suas forças numa vontade ímpia, mas já não eram capazes de o fazer, uma vez que se tinham despojado das suas forças através da sua apostasia. Agora o amor de Deus voltou a tomar posse do espiritual completamente endurecido, que já não se reconhecia mais, que era apenas um conglomerado de substâncias espirituais que se opunham a Deus. O seu poder de amor afastou estas substâncias e permitiu que as obras mais versáteis da criação surgissem a partir delas..... Assim Ele remodelou, por assim dizer, a força outrora emanada por Ele, Ele deu a cada obra individual da criação o seu propósito que agora também se cumpriu na lei da compulsão, para que a substância espiritual dissolvida fosse agora forçada à atividade, mas sem qualquer consciência do ego que antes possuía como ser espiritual. As criações não são, portanto, basicamente nada mais do que aquilo que originou originalmente de Deus como um ser, apenas num estado completamente alterado no que diz respeito à sua perfeição.... Pois todas as criações são ou contêm apenas substâncias espirituais imperfeitas que estão no caminho do retorno a Deus. Os seres espirituais perfeitos não precisavam de criações materiais, eles apenas expunham suas idéias e pensamentos de si mesmos, mas estes eram novamente apenas produtos espirituais de sua vontade e pensamento e sua força ilimitada. Era um mundo em que só a perfeição se movia. Não houve defeitos, não houve limitações e não houve falhas na mesma..... Pois estes só surgiram quando o universo estava cheio de seres reféns de Deus.... como imperfeitas conchas espirituais necessárias em que foi forçado a operar. Onde quer que haja formas, os espíritos imperfeitos também estão presos nelas, e quanto mais sólidas são essas formas, mais endurecido e Deus se oponha a elas. Mas mesmo a própria forma.... importa.... consiste em tais substâncias imperfeitas que só são mantidas juntas pela força do amor de Deus, a fim de servir a um único propósito: como portadoras de entidades espirituais para ajudá-las a ascender. A força divina do amor envolve todas estas substâncias espirituais, mas não as afecta necessariamente na medida em que rompe à força a resistência.... O trabalho da criação certamente tem que realizar uma certa atividade de acordo com a vontade de Deus, mas a substância espiritual nele não é forçada a se voltar para Deus. E, portanto, também pode acontecer que o ser espiritual, que pertence a um ser original, cubra todo o curso através das obras da criação até a última encarnação como ser humano e ainda não tenha renunciado à sua resistência a Deus, porque isso tem de ser alcançado pelo seu livre arbítrio, que pode muito bem voltar-se novamente para o senhor das trevas. Mas a atividade constante na lei da compulsão geralmente traz um enfraquecimento da resistência contra Deus, porque a disposição já sente um certo bem-estar com a menor atividade própria, já que uma expressão de força corresponde ao seu ser original. Os inumeráveis mundos estelares, todas as criações neles contidas, são o resultado daquela antiga apostasia no reino dos espíritos. Elas ainda existirão por eternidades, novas criações sempre surgirão para possibilitar o caminho de retorno a Deus para todos aqueles que uma vez caíram. As eternidades passarão até que o trabalho de retorno seja realizado, até que até a última substância espiritual endurecida seja dissolvida e possa começar o caminho de retorno.... Mas um dia todas essas criações terão se espiritualizado, um dia haverá apenas um 'mundo espiritual' novamente onde todos os seres espirituais estarão ativos na mesma vontade de Deus e incomparavelmente bem-aventurados.... Um dia Deus terá alcançado a meta de ter não só "criaturas", mas também "filhos" à sua volta, para os quais pode preparar as mais altas bem-aventuranças, porque o seu amor infinito o impele à felicidade constante e não o deixará descansar até que tenha alcançado a sua meta...._>Amém
Prevajalci