Svet naseljujejo nešteta živa bitja, katera so vsa na poti vzpona in vsa potrebujejo najrazličnejše stvaritve, ki ustrezajo njihovemu stanju zrelosti.... Zato so zemeljsko materialne stvaritve prebivališče neštetih snovi duše, ki pripadajo nekoč padlemu izvirnemu duhu, katere pa se nahajajo v tako različnih zunanjih oblikah, da vsako delo stvarjenja v sebi nosi drobcene delce nekoč padle izvirne duše, ki se bodo nekega dne ponovno zbrali (združili).... in potem bo ta izvirna duša vsebovala vse, kar se nahaja v celotnem stvarstvu.
Ta izvirna duša se v končni fazi njenega procesa dozorevanja utelesi v človeka v zemeljski zunanji obliki, ki je ustvarjena tako, da omogoči duši opraviti njen končni izpit volje, da bi potem kot svetlobni duh ponovno vstopila v duhovno kraljestvo in bo potem ponovno v svojem izvirnem stanju polna Svetlobe in polna Moči in nepredstavljivo srečna....
Ker duša sedaj nosi vsa stvarstva znotraj sebe, je ona v svoji popolnosti prav tako zainteresirana za vse te stvaritve, saj ima sedaj pomnjenje (spomin) za nazaj in lahko doživlja svoj proces razvoja za nazaj (retrospektivno), in pomaga duhovnim substancam, ki se še naprej mučijo in naprezajo znotraj enakih oblik, da sebe osvobodijo z izpolnjevanjem Božje volje, ker te duhovne substance opravljajo njim dodeljeno aktivnost pod zakonom prisile.
Popolna duša je izredno srečna pri opazovanju številnih komponent nje same, saj ona opazuje celotno stvarjenje in lahko tako rekoč sodeluje v njegovem nastajanju in ohranjanju. Vendar pa je minilo neskončno dolgo časa, preden izvirna duša prispe do te popolnosti, pa vendar ona se zaveda svojih neštetih prejšnjih oblik in v procesu kontemplacije (globokega razmišljanja) o sebi je ona napolnjena z nepredstavljivo blaženostjo, poznavanja sebe same kot stvarnika neštetih oblik, katere ji je dovoljeno ponovno ustvariti po sliki znotraj sebe, da bi pomagala ponovno dvigniti ne-odkupljene drobcene delce drugih izvirnih duš, da se dvignejo (v razvoju) navzgor.... Da bi bila sposobna opravljati to ustvarjalno aktivnost, mora biti ona sama bleščeče razsvetljena in prejemati neomejeno Moč, vendar pa blaženost ustvarjanja v skladnosti z Božansko voljo motivira popolno dušo na stalno aktivnost, in Bog daje to nalogo takim dušam, da bi jih osrečil. Toda vedno mora v sebi imeti na razpolago to, kar namerava ustvariti....
Nešteto število padlih izvirnih duhov še vedno potrebuje zemeljske in duhovne stvaritve za vse večne čase, in volja, da se pomaga vsem tem padlim duhovom doseči blaženost, daje užitek in navdušenje vsakemu popolnemu bitju in ga vzpodbuja-navdihuje na tako raznovrstno aktivnost, kolikor obstaja del stvarjenja.... ker vse kar obstaja v vesolju, je prav tako prisotno v vsaki duši. Zatorej ona ne more drugače, kot vedno znova gledati nazaj na posamezne faze razvoja, da bi potem z vedno večjo srečo-blaženostjo bila ustvarjalno aktivna. In kar je bilo nekoč prepolno agonije-muk in neznosno (Rimljanom 8:19-22), ona (duša) sedaj prepoznava kot vzpodbudno in nujno, in čeprav ona sedaj postavlja nezrele duhovne snovi v takšne stvaritve, ona to vendar počne z zelo globoko Ljubeznijo do Boga in za še ne-odkupljenega izvirnega duha, in ona skrbi za posamezne drobcene delce z neutrudno potrpežljivostjo in Ljubeznijo in jih vodi korak za korakom po poti navzgor.... To je Božji načrt v katerem sodelujejo vsa popolna bitja.... (24. 3. 1956) Nobeno bitje se ne izogiba te naloge, ker je vsako bitje prežeto z Ljubeznijo do Boga in za še ne-odkupljene duhove in, ker Ljubezen vedno želi pripraviti blaženost tako še vedno ne-odkupljenemu kakor tudi Bogu, Kateri v vrnitvi vseh duhov k Njemu vidi Svojo blaženost.... Kljub temu bo to trajalo večnosti in vedno znova prehajalo skozi nove stvaritve. In vse te stvaritve so Božja volja, izvedena s svetlobnimi bitji, ki so to sposobna narediti, ker vedo vse, ker je vsako svetlobno bitje popolna stvaritev, ker so vse Božje ideje prisotne v vsaki duši, ki je prispela do Svetlobe (do razsvetljenja).... in ker je ona v svoji Bogu naklonjeni volji prav tako sposobna biti ustvarjalno aktivna, zahvaljujoč obilni moči, ki jo ima na razpolago.
Nešteti nebeški svetovi (zvezde, planeti) so tako ustvarjalno podprti s strani svetlobnih bitij, katerim so ti svetovi zaupani v oskrbo, vendar vedno v skladu z Božansko voljo, zaradi česar obstajajo različne (drugačne) oblike življenja v vsakem delu stvarstva, odvisno od stanja zrelosti duhov, vendar pa v celotnem stvarstvu ne obstaja ničesar, kar ena popolna duša (že) nima znotraj v sebi. In tako je človek resnično že miniaturna stvaritev velikega univerzalnega človeka (vesolja); on je neprimerljivi čudež za dušo z duhovnim pogledom, ki nikoli ne bo prenehala sama sebe opazovati (kontemplirati).... Zatorej bo ona prav tako nenehno delala in ustvarjala v večnosti, ker ima navdih od oblik, katere opazuje znotraj sebe, da jih ponovno ustvarja, da bi jih oživela z neštetimi drobcenimi delci (duš), kateri še vedno morajo biti odrešeni....
To delo Odrešitve pa lahko uresniči le popolno bitje, vendar je tako neprimerljivo prepolno blaženosti, da se bo že iz tega razloga popolna odkupitev nekoč padlih duhov zgodila, ker bolj kot proces odkupitve napreduje, več Duš bo izvajalo to delo odkupitve. Pa vendar to bo še naprej trajalo večnosti.... kar je pojasnjeno s številom padlih izvirnih duhov, in pogosto neskončno dolgo trajanje njihovega odpora pojasnjuje to, da je vedno znova svobodna volja odločilen dejavnik, katerega ne smemo pozabiti.
Toda za blažena bitja čas ni več pomemben, z Gospodom je tisoč let kakor en dan (Psalm 90:4; 2. Peter 3:8).... to je neskončno dolgo časa le za nepopolno duhovno, vendar pa bo nekega dne tudi to duhovno doseglo stanje Svetlobe in blaženosti.... in potem bo retrospektiva (pogled) njene poti razvoja (za nazaj) le ena blažena osuplost, eno občudovanje vsega tega skozi kar je duša morala iti.... Potem ona ne bo več poznala nobenega trpljenja in agonije, ampak le slavljenje in hvaležnost za Moč in Ljubezen in slavo Boga, svojega Stvarnika in Očeta od večnosti. AMEN
PrevajalciO mundo transporta inúmeras criaturas que estão a subir e que todas precisam das mais diversas criações de acordo com o seu estado de maturidade. As criações terrenas-materiais são agora a morada de inúmeras substâncias da alma que pertencem a um espírito original outrora caído, mas que estão em formas externas tão diferentes que, por assim dizer, cada obra de criação carrega em si uma partícula de uma alma original caída, que uma vez todas voltaram a unir-se.... mas depois tudo está contido nesta alma original que está em toda a criação. Esta alma original encarna-se como a última estação do processo de maturação no ser humano, na forma exterior terrestre, que é tal que a alma pode agora passar o seu último teste de vontade para depois entrar novamente no reino espiritual como um espírito de luz, para depois estar novamente no seu estado inicial cheio de luz e força e inconcebivelmente feliz.... Uma vez que a alma agora carrega todas as criações dentro de si, está, por assim dizer, também interessada em todas estas criações na sua perfeição, porque agora também lhe é dado o recolhimento para que possa experimentar o seu curso de desenvolvimento retrospectivamente e ajudar o espiritual, que ainda luta nas mesmas formas, a libertar-se através do cumprimento da vontade divina, porque este espiritual realiza a actividade que lhe é atribuída na lei da compulsão. A alma perfeita é imensamente feliz na contemplação dos inúmeros componentes de si mesma, porque vê toda a criação e pode, por assim dizer, participar na sua criação e na sua preservação. Mas passam tempos intermináveis até que uma alma original tenha atingido esta perfeição, e no entanto conhece de antemão as inúmeras deformações, e quando se contempla a si própria é preenchida com uma felicidade inimaginável para se conhecer a si própria como criadora de infinitas deformações, que lhe é permitido deixar surgir de novo de acordo com o exemplo em si, a fim de ajudar as pequenas partículas ainda não redimidas de outras almas originais a ressuscitar..... Deve ser capaz de permanecer na própria luz mais brilhante e receber forças desmedidas para poder realizar esta actividade criativa, mas a felicidade de criar segundo a vontade divina permite que uma alma perfeita esteja constantemente activa, e Deus transfere este ofício para tais almas a fim de as fazer felizes. Mas o que pretende criar deve estar sempre presente em si mesmo.... Os inúmeros espíritos originais caídos ainda precisam de criações terrestres e espirituais para as eternidades, e a vontade de ajudar todos estes caídos à beatitude anima cada ser perfeito e estimula-o à actividade que é tão versátil como a criação tem de mostrar obras versáteis.... porque tudo o que existe no universo está presente nessa alma. Por conseguinte, não pode deixar de olhar sempre para as fases individuais de desenvolvimento, a fim de ser criativamente activo com maior felicidade. E o que antes era agonizante e insuportável reconhece como benéfico e necessário, e embora agora coloque substâncias espirituais imaturas em tais criações, fá-lo no entanto com ardente amor por Deus e pelo espírito original ainda não redimido, e cuida das pequenas partículas individuais com incansável paciência e amor e leva-as passo a passo até à altura.... Este é o plano de Deus no qual tudo o que é perfeito participa.... (24.3.1956) Nenhum ser escapa a esta tarefa porque o amor por Deus e pelos ainda não redimidos enche todos os seres e porque o amor quer sempre preparar a felicidade, tanto para os ainda não redimidos como para Deus, que vê a Sua felicidade no regresso de todo o espiritual a si mesmo.... No entanto, as eternidades e as criações em constante renovação pertencem-lhe. E todas estas criações são a vontade de Deus realizada pelos seres de luz, que podem realizar porque agora sabem tudo, porque cada ser de luz é uma criação perfeita em si mesmo, porque todas as ideias de Deus são encontradas exactamente da mesma forma em todas as almas que alcançaram a luz.... e porque agora também é criativamente capacitado na vontade divina, pois a força está totalmente à sua disposição. Inúmeros mundos estrelados são cuidados criativamente desta forma pelos seres de luz a quem estes mundos são entregues para cuidado, mas sempre de acordo com a vontade divina, razão pela qual cada obra de criação tem também seres vivos diferentes dependendo do grau de maturidade do ser espiritual, mas não há nada em toda a criação que uma alma perfeita não tenha dentro de si. E assim o ser humano é já verdadeiramente uma criação em miniatura de todo o ser humano da criação, um milagre incomparável para a alma de aspecto espiritual que não encontrará fim para se contemplar.... Mas por esta razão também criará e trabalhará incessantemente na eternidade, porque também encontra novamente estímulos em todas as formas que vê em si mesmo, deixa-os surgir de novo a fim de os animar com as inúmeras partículas que ainda precisam de ser redimidas.... Contudo, só um ser perfeito pode realizar este trabalho de redenção, mas é tão incomparavelmente feliz que uma redenção completa de tudo o que uma vez caiu já terá lugar porque cada vez mais forças redentoras surgem quanto mais avançado for o processo de redenção. No entanto, ainda são necessárias eternidades para o conseguir, pois o número de espíritos originais caídos e a duração muitas vezes infinitamente longa da sua resistência explicam isto, uma vez que o livre arbítrio é, uma e outra vez, o grande factor que não deve ser esquecido. Mas para os seres abençoados o tempo já não é um conceito, perante Deus mil anos são como um dia.... apenas para o ser espiritual imperfeito são tempos intermináveis, mas um dia até este ser espiritual entrará no estado de luz e beatitude.... E então a visão retrospectiva do seu caminho de desenvolvimento é apenas uma surpresa feliz, uma admiração de tudo o que a alma teve de vaguear por.... Depois já não conhece o sofrimento e o tormento, depois só tem louvor e acção de graças pelo poder, amor e glória de Deus, seu Criador e Pai desde a eternidade...._>Ámen
Prevajalci