Zemeljsko življenje je le navidezno bivanje. Takoj, ko boste ljudje to spoznali, boste dosegli točko vzpona. Potem boste živeli zavestno in si prizadevali za življenje, ki je resnični obstoj, ki se začne šele, ko vaše telo, materialna lupina vaše duše, umre in se duša lahko neovirano dvigne v duhovno kraljestvo. Vse, kar na Zemlji nastane pred vašimi očmi, vse, kar je za vas vidno, je le začasno oblikovana duhovna snov, ki mora na zemlji služiti svojemu namenu kot materija, ki omogoča duhovno zorenje. In tudi samo zemeljsko življenje je zgolj fizična funkcija, dokler duša v vas še ne razume, kaj je bila, je in bi morala biti.... Če duša med svojim zemeljskim življenjem ne pridobi tega razumevanja, bo dejansko še močneje verjela v resničnost življenja, zemeljsko življenje se ji bo zdelo edino pomembno, zato si bo prizadevala živeti čim dlje in čim bolje na Zemlji. Ta želja se bo zmanjšala šele tedaj, ko bo postala razsvetlejna, saj se bo takrat začela zavedati resničnega življenja in zemeljsko življenje bo izginilo v enaki meri, kot bo resnično življenje postalo bolj dragoceno. Le tako bo duša lahko razlikovala med videzom in resničnostjo, šele takrat bo živela zavestno....
Življenje je dobila zato, da bi lahko med navideznim življenjem dokazala svojo voljo, da bi lahko bila dejavna v določeni fazi moči, kjer lahko uporablja življenjsko energijo na Bogu všečen način in tako v resničnem življenju pridobi pravico, da prejme obilico moči in jo uporabi v skladu z Božjo voljo. Tako mora najprej prestati življenjsko preizkušnjo, da dokaže, da je primerna za prejem neomejene moči. Kajti samo uporaba te moči je dejansko življenje, v katerem je duša lahko ustvarjalno dejavna in opravlja tudi obsežno odrešenjsko delo. Če ne opravi preizkusa življenja, če napačno uporabi življenjsko energijo, s katero razpolaga, ji bo v resničnem življenju odvzeta zaloga moči, saj bi jo tako ali tako tudi napačno uporabila, če bi duša prejela brezpogojen dotok moči.
V zemeljskem življenju mora doseči določeno stopnjo zrelosti, zaradi katere bo primeren prejemnik in skrbnik moči v duhovnem kraljestvu. In za to je prejela svoj zemeljski obstoj. Vendar se to običajno obravnava kot končni cilj, ne pa kot sredstvo za dosego cilja, in se zato tudi napačno uporablja.... velja za edino zaželeno življenje, čeprav vsak človek ve, da sam tega življenja ne more podaljšati niti za en dan, ko pride njegova ura. In prav to bi ga moralo pripraviti do tega, da bi se zavedel ničvrednosti in minljivosti tistega, kar se mu zdi izjemno pomembno.
Človek kot inteligentno bitje bi moral poskrbeti za "potem" in se ne bi smel zadovoljiti s stvarmi, za katere velja zakon minljivosti. Zemeljsko življenje je le navidezno življenje, nekaj izposojenega, kar je lahko kadarkoli spet odvzeto.... Toda človek mora dobro upravljati z izposojenim bogastvom, uporablja naj ga tako, da bo prinašalo znatne obresti (Mt 25,14-30), ne v zemeljsko - materialističnem smislu, ampak naj ga uporablja za pridobivanje duhovnega bogastva, potem bo življenjska energija pravilno uporabljena in življenjska preizkušnja bo uspešno prestana, potem bo človek primeren za duhovno življenje, za resnično življenje, ki bo trajalo večno....
Amen
PrevajalciLa vie terrestre est seulement une existence apparente. Dès que vous les hommes arrivez à cette connaissance, vous êtes arrivés sur la marche qui va vers le Haut. Vous vivez alors consciemment, vous travaillez alors en direction de la Lumière qui est l'existence réelle qui commence seulement lorsque votre corps, l'enveloppe extérieure de votre âme, déchoit et que votre âme peut s'élever dans le Royaume spirituel. Tout ce qui existe sur la Terre devant vos yeux, tout ce qui est visible pour vous, est de la substance spirituelle formée seulement pour un temps court durant lequel en tant que matière elle doit s'acquitter de son but sur la Terre, pour rendre possible le mûrissement spirituel. Et même la vie terrestre elle-même est seulement une fonction purement corporelle tant que l'âme en vous est encore sans connaissance de ce qu’elle est et doit être. Si l'âme ne conquiert pas cette connaissance dans la vie terrestre, alors elle croit encore plus à la réalité de la vie, elle considère seulement la vie terrestre significative et tend donc à vivre plus longtemps et bien sur la Terre et seulement avec l'instant de la connaissance ce désir diminue, parce qu'alors elle devient consciente de la vraie Vie et la vie terrestre pâlit dans la même mesure où la vraie Vie gagne en valeur. Seulement alors on peut distinguer l'apparence de la réalité, seulement alors elle vit consciemment.
Il lui a été donné la vie pour que dans une existence apparente elle puisse montrer sa volonté, pour qu'elle puisse s'activer dans un certain stade de force, dans lequel elle peut employer la force de vie d’une manière complaisante à Dieu et avec cela conquérir un droit de recevoir la vraie Vie en Force et Plénitude et de la valoriser dans le sens voulu par Dieu. Mais auparavant elle doit d'abord satisfaire une vie d'épreuve, pour montrer comment elle est apte pour la réception de cette Force incommensurable. Parce que seulement la valorisation de cette Force est la vraie Vie, dans laquelle l'âme devient active en créant et agissant dans une large mesure d’une manière salvatrice. À cause de l’échec de sa vie d'épreuve, à cause de l'utilisation erronée de la force de vie à disposition dans cette vie, elle joue l'apport de force dans la vraie Vie, qu'elle utiliserait alors aussi dans un sens erroné si la force lui affluait sans condition. Elle doit avoir atteint un certain degré de maturité dans la vie terrestre, qui la rend maintenant apte à recevoir et utiliser la Force du Royaume spirituel. Et pour cela il lui a été donné la vie terrestre. Mais presque toujours celle-ci est considérée comme un but en elle-même, mais pas comme un moyen pour un but et elle est utilisée de façon erronée, elle est considérée comme l’unique désirable, bien qu’il soit connu de chaque homme qu’il ne peut pas allonger cette vie d'un seul jour lorsque son heure est venue. Et vraiment cela devrait lui faire reconnaître le manque de valeur et la caducité de ce qui lui semble outre mesure important. L'homme intelligent devrait pourvoir pour «après» et ne pas se contenter de choses qui sont soumises à la loi de la caducité. La vie terrestre est seulement une vie d'apparence, quelque chose à titre de prêt, qui, à chaque heure, peut être de nouveau reprise, mais l'homme doit bien l’administrer à titre de prêt, il doit l’employer de sorte qu’elle lui apporte des intérêts abondants, non pas terrestres matériels, mais il doit être conquis de la richesse spirituelle, alors l'homme est approprié pour la Vie réelle, pour la vraie Vie qui dure dans l’éternité.
Amen
Prevajalci