Ljudje potrebujete precejšnjo podporo duhovnega sveta, če želite preživeti zadnjo bitko na Zemlji, in ta pomoč vam je v vseh pogledih v celoti na voljo, če zaprosite zanjo. Zato vam je potrebno razložiti, kakšna pomoč vam bo zagotovljena in kako lahko zanjo zaprosite.
Obstaja, kot vi ljudje temu pravite, skupnost svetnikov, ki vam pomagajo; vendar vam je treba razložiti izraz 'svetniki', če hočete biti resnično poučeni in osvobojeni napačnih idej. Svetlobna bitja so najzvestejši vodniki in pomočniki ljudi, ki so vedno pripravljeni, takoj ko jih pokličejo. Toda o njihovi dodelitvi ljudem odloča Bog v svoji modrosti, tako kot On, v skladu z njihovo stopnjo popolnosti, prežema tudi duhovno bitje s svetlobo in močjo. Ljudje niso sposobni oceniti stopnje zrelosti drugega človeka in zato nimajo niti pravice niti možnosti, da bi ga povzdignili v svetnika, saj le Bog pozna kakovost njegove duše v trenutku, ko po osvoboditvi s fizično smrtjo vstopi v duhovno kraljestvo. Samo Bog pozna odnos, ki ga je imel človek do Njega na Zemlji in v kolikšni meri je deloval z ljubeznijo. Dejavnost z ljubeznijo je odločilni dejavnik in bi mu lahko dala svetlobe in moči v izobilju, medtem ko je še na Zemlji, kar bi mu omogočilo, da na Zemlji počne izjemne stvari, če bi tako želel.
Toda v onstranstvu si Bog pridržuje pravico, da vodi zrele duše na področje dejavnosti, ki ustreza njihovi stopnji zrelosti. Določi jim dejavnost v duhovnem kraljestvu, tako kot določa, kakšno pomoč je potrebno dati ljudem na Zemlji. Svetlobna bitja imajo obilo moči, z delom z Bogom in po Njegovi volji lahko dosežejo vse, saj so nenehno prežeta z Njegovo močjo. Toda tudi svetlobno bitje se v celoti giblje znotraj Božje volje, to pomeni, da si ne more želeti ničesar drugega kot Božjo voljo, saj je že vzpostavilo zvezo z Bogom in je torej popolnoma prevzeto od Njegove volje. Ker pa premore veliko modrost, prepoznava tudi nesmiselnost prošenj mnogih ljudi in jih mora zato tudi zavrniti, kadar bi bila izpolnitev za dušo škodljiva. Pomoč ljudem je za svatlobna bitja stanje sreče, zato Bog ljudem dovoli, da jih prosijo za pomoč.
Ni pa prav, da se kličejo določeni svetniki, kajti njihova dejavnost in naloga bi lahko bila povsem drugačna in bi se ljudje v svoji nevednosti lahko obrnili na bitje, ki je še daleč od popolnosti in potem bi zaradi njihovih prošnj postali podvrženi njim in tako padli pod škodljiv vpliv. Ker se bodo klicani pojavili, se takoj poskušajo približati klicatelju in mu poskušajo vsiliti svoje misli, ki morda ne ustrezajo resnici. Poleg tega je kanonizacija, ki jo izvajajo ljudje, odvisna predvsem od načina življenja v skladu s cerkveno skupnostjo, torej kjer je religioznost pogoj, čeprav Bog tega nikoli ni zahteval, pri njej ta cerkev vztraja in v skladu s slednjim poteka kanonizacija, kar nikoli ne more biti Možja volja. Posledično temu ni nujno, da je vsak od kanoniziranih svetlobno bitje, medtem ko je v duhovnem kraljestvu veliko svetlobnih bitij, katerih način življenja dejansko sovpada z Božjo voljo, vendar ni bil v skladu s pravili cerkvene skupnosti.
Vsa bitja luči imajo Božjo moč, ki jo želijo uporabiti, zato so jim bili v oskrbo zaupani ljudje, ki jim morajo in lahko pomagajo doseči popolnost, če temu ne nasprotuje človeška volja. Pošiljanje prošnje svetlobnim bitjem nikoli ne bo zaman, medtem ko je klicanje določenih svetnikov lahko dobro, lahko pa tudi škodljivo, čeprav od njih pričakujemo pomoč. Vendar pa je zamisel o prejemanju priprošnje (pred Bogom) od bitij svetlobe zavajajoča...
Molitev je prošnja Bogu. Z njo se vzpostavlja odnos med človekom in Bogom, ki ga zahteva Bog sam, saj prošnja kaže, da je človekova volja usmerjena k njemu. Tako naj bi po mnenju ljudi ta odnos z Bogom vzpostavljala svetlobna bitja, ki so z Njim že v najtesnejši povezanosti. S tem bi osebo razbremenili, da sam vzpostavi ta odnos, ki pa je namen in cilj njegovega zemeljskega življenja, saj le stik z Bogom zagotavlja dotok moči, brez katere duša ne more popolnoma dozoreti. Toda svetlobna bitja ne morejo (od Boga) prenesti moči osebi, saj tudi v duhovnem kraljestvu veljajo zakoni, ki jih morajo njegovi prebivalci spoštovati z zavedanjem, da sta jih dali Božja ljubezen in modrost. Bitja so pripravljena pomagati vedno in v skladu z Božjo voljo, posledično morajo ljudje najprej ugoditi Božji volji, da bi jih lahko (Bog) upošteval neposredno ali preko svetlobnih bitij, ki resnično nikogar ne pustijo brez pomoči, če to odobri Božja volja. Zato prošnja za pomoč bitjem svetlobe ne bo nikoli zaman, prošnja za posredovanje pa je neuporabna. Otrok bi se namreč moral sam z zaupanjem približati Očetu, da bi se mu Očetova ljubezen lahko podarila, in ta intimni odnos se ne bo nikoli vzpostavil, če bo človek verjel, da lahko doseže cilj tudi s posredovanjem. Bog je Bog ljubezni.
Ne želi, da bi ljudje prestrašeno prihajali k njemu, želi biti Oče svojih otrok in ne strog sodnik in vladar. Slednjemu (strogemu sodniku in vladarju) skušajo ljudje ustreči s priprošnjo, prvemu (Očetu) pa se približujejo z zaupanjem in Bog to zaupanje zahteva od svojih živih stvaritev, saj jim pripada njegova neskončna ljubezen in bo tudi uresničil vsako njihovo molitev.
Amen
PrevajalciUma grande ajuda é necessária por parte do mundo espiritual se quiserem sobreviver à última batalha na Terra, no entanto, esta ajuda está à vossa disposição em toda a medida se apenas a solicitarem. E, por conseguinte, ser-lhe-á explicado de que forma a ajuda lhe é concedida e como a pode solicitar. É, como vocês humanos lhe chamam, a comunidade de santos que vos ajuda; no entanto, o termo "santos" precisa de ser esclarecido se quiserdes ser informado da verdade e livre de concepções erradas. Os seres de luz são os mais fiéis guias e ajudantes das pessoas que estão sempre prontos se apenas eles forem chamados. Mas como eles são atribuídos às pessoas é determinado por Deus na Sua sabedoria, tal como Ele também enche os seres espirituais de luz e força, de acordo com o seu grau de perfeição. No entanto, as pessoas não podem avaliar o grau de maturidade de um semelhante, razão pela qual não têm o direito e a capacidade de o elevar ao estatuto de santo, pois só Deus sabe como é a alma de uma pessoa quando ela, tendo-se tornado livre através da morte corporal, entra no reino espiritual. Só Deus sabe a relação que o ser humano tinha com Ele na Terra e em que medida era activo no amor. A actividade amorosa por si só é decisiva e já lhe pode ter trazido luz e força em toda a abundância na terra, de modo que ele já era capaz de trabalhar coisas extraordinárias na terra se fosse essa a sua vontade. Mas Ele reserva-se o direito de atribuir tais almas maduras à esfera de actividade no além, o que corresponde ao seu grau de maturidade. Ele atribui-lhes a actividade no reino espiritual, tal como também determina o tipo de ajuda que deve ser concedida às pessoas na terra. Os seres de luz estão cheios de força, tudo é possível para eles porque trabalham com Deus e na Sua vontade e porque são constantemente permeados pela Sua força. Mas o ser de luz também está completamente na vontade de Deus, ou seja, não pode querer outra coisa que não seja a própria vontade de Deus, porque já estabeleceu a união com Deus e está, portanto, completamente absorvido na vontade de Deus. Mas como está cheio de sabedoria, também reconhece a inaptidão de muitos pedidos das pessoas e, portanto, também tem de falhar onde o cumprimento seria prejudicial para a alma. A ajuda concedida ao ser humano é um estado de felicidade para o ser de luz, e é por isso que também é admissível da parte de Deus que as pessoas recorram aos seres de luz para pedir ajuda, mas nunca é correcto invocar santos específicos porque a sua actividade e propósito podem ser completamente diferentes e as pessoas, na sua ignorância, também podem invocar um ser que está longe de ser perfeito, ao qual se entregam agora através do chamamento e podem então ser influenciadas por ele com pouca vantagem. Para aqueles que são chamados aparecem, eles forçam imediatamente a sua presença na proximidade mais próxima do chamador e procuram impor-lhe os seus pensamentos, que não precisam de corresponder à verdade. Além disso, a canonização do lado humano depende antes de mais de um modo de vida de acordo com uma comunidade eclesiástica, ou seja, uma piedade é feita um pré-requisito que nunca é exigido por Deus, mas por essa igreja, e a canonização realiza-se de acordo com isto, que, no entanto, nunca pode ser a vontade de Deus. Consequentemente, nem todos os que são canonizados desta forma precisam de ser um ser de luz, tal como há muitos seres de luz no reino espiritual cujo modo de vida corresponde certamente à vontade de Deus, mas não às exigências feitas por uma comunidade eclesiástica. Todos estes seres de luz têm a força inerente de Deus que querem utilizar, e por isso as pessoas são-lhes entregues para os seus cuidados cuja perfeição devem e também podem promover se a vontade humana não for dirigida contra ela. Um apelo aos seres nunca ficará sem sucesso, enquanto que um apelo a certos seres também pode ser prejudicial enquanto se espera deles ajuda. Mas a ideia de poder obter a intercessão desses seres de luz é mal orientada.... A oração é um apelo a Deus. E então a ligação do ser humano a Ele é estabelecida, o que o próprio Deus exige, porque a súplica expressa a devoção da vontade a Ele. Assim, segundo a opinião humana, os seres de luz deveriam estabelecer este vínculo com Deus que, contudo, já estão em íntima união com Ele, então o ser humano seria privado desta ligação que, no entanto, é o propósito e o objectivo do seu progresso terreno, porque só na ligação com Deus é possível o influxo de força sem a qual o amadurecimento da alma não pode ter lugar. Mas a força não pode ser fornecida ao ser humano pelo ser de luz, porque também existem leis no reino espiritual a que os seus habitantes se submetem, sabendo que elas foram dadas pelo amor e sabedoria de Deus. Os seres estão sempre dispostos a ajudar e a colocar-se sob a vontade de Deus, consequentemente o ser humano deve primeiro fazer inclinar a vontade de Deus para depois ser considerado por Ele directamente ou também através dos seres de luz, que verdadeiramente não deixam nenhum ser humano sem ajuda se a vontade de Deus a aprovar. E assim o apelo aos seres de luz para pedir ajuda nunca será em vão, no entanto o apelo à intercessão é inútil, porque o filho deve vir confidencialmente ao próprio Pai para que o amor do Pai lhe possa ser dado, e porque esta relação íntima nunca será estabelecida se o ser humano acreditar que também pode alcançar o objectivo por intercessão. Deus é um Deus de amor e não quer que as pessoas tenham medo de vir até Ele; Ele quer ser o Pai dos Seus filhos mas não um juiz e governante rigoroso; este último é procurado para ser inclinado por intercessão, este último, porém, é abordado com confiança, e Deus exige esta confiança das Suas criações vivas porque Ele os ama infinitamente e também cumprirá todos os seus pedidos...._>Ámen
Prevajalci