Hoditi po pravi poti na Zemlji zahteva izpolnjevanje Božanskih zapovedi, katere pa je torej zelo lahko izpolniti (1 Janez 5:3), če človek živi v Ljubezni oz. če ima znotraj spodbudo za to, da bo dober in da dela dobre stvari.... tedaj on Božjih zapovedi ne doživlja kot pritisk ali nekakšen vpliv, ki bi ga omejeval, ampak sam po sebi teži k temu, kar Bog zahteva od njega, in tako gre po pravi poti. Potem on ne potrebuje zapovedi, ker se njegovo bitje iz lastne (s)pobude spreminja v Ljubezen in ker njegova volja stremi k Bogu; torej to, kar je v njem duhovno, že ima spoznanje večnega Božanstva, celo ko se človek tega ne zaveda ali pa ne razpolaga z znanjem glede tega vprašanja.
Res je, da to znanje sicer dremlje v njem, vendar še ni ugledalo luči dneva, čeprav pa tudi poleg tega njegova duša prepozna Boga, ker ona drugače ne bi težila k dobremu. Človek bo ravno tako težil k popolnosti, ker ga njegovo srce, ki je voljno in sposobno za Ljubezen, spodbuja na nenehno dejavnost v Ljubezni. Njegovo delovanje in razmišljanje se torej ne upirajo zapovedim Ljubezni, katere je Bog dal, da bi ljudem omogočil življenje po Njegovi volji.
Pri veliko ljudeh spoznanje dobrega in zla ni ravno razvito, ker je notranja volja še vedno usmerjena k Božjemu nasprotniku (Satanu). On v človeku meša (mede) jasno spoznanje dobrega in zla; on mu zlo predstavlja na neki taki luči, da se mu ono zdi privlačno. Tako da bo človek, ki je nasedel njegovemu vplivu, ki v sebi očitno kaže vse slabe strasti, znotraj vendarle prepričan v to, da ravna pravilno, ker vidi edinole svojo lastno korist in ima za dobro vse, kar mu prinaša koristi. Kolikor bolj on nižje potone oz. pade v last Božjega nasprotnika, toliko bolj mu primanjkuje spoznanja za dobro in zlo.
Njemu morajo biti Božanske zapovedi smernica, če se na Zemlji resno potrudi pravilno živeti. Namreč vedno znova mu mora biti očitno pokazan njegov napačen način življenja, in Božanske zapovedi morajo zanj veljati kot merilo, glede na katerega bodo ocenjena in presojana njegova dela. Zapoved Ljubezni bo vedno zapostavljala lastne koristi in branila koristi bližnjega; in šele takrat, ko človek usmeri pozornost na to, se on začne podrejati tem zapovedim. Za tistega človeka, ki je pod vplivom nasprotnika, so morale biti dane posamezne zapovedi, v katerih on lahko prepozna svoje napačno razmišljanje in delovanje. Po drugi strani pa tisti človek, ki je v Ljubezni, ne potrebuje teh zapovedi; zanj ni mogoče, da bi kršil posamezne zapovedi, ker ga Ljubezen ščiti pred tem (ga vleče stran od tega), kar bi človek storil brez Ljubezni in razmišljanja.
Pri človeku, ki je dejaven v Ljubezni, so dejavne dobre sile; in one ga odvlečejo stran od vsakršnega nepremišljenega slabega dela; medtem ko človek, ki oddaljen od Boga, ki je brez celotne Ljubezni, daje pristop silam zla, in one ga vedno znova spodbujajo, da izvaja ne-Ljubeznive postopke. Vendar če se mu očitno pokaže vsako posamezno zapoved, potem se v njem lahko prebudi občutek za odgovornost za njegova dela, in on je potem v dvomih, ko stori slabo delo, kar pa lahko povzroči spremembo njegovega razmišljanja, če se on odloči za spremembo svojega načina življenja s predpostavko, da obstaja (da verjame v) življenje po smrti, katero pa se mu (na ta način) zdi zapravljeno....
Potem on cilja na (od)rešenje svoje duše; in tedaj izkorišča vsako priložnost, da bi prejel razlago glede Božje volje in resno obžaluje svoje zapravljeno življenje. In tako potem išče način, kako se spremeniti.... odvraten je sam sebi, kakor (mu je odvratno) tudi prejšnje delovanje; prizna Božanske zapovedi in se še naprej trudi živeti v skladu z njimi.... in šele tedaj je zanj zagotovljen duhovni uspeh oz. njegova duša se lahko še v kratkem času pred smrtjo razvije na višje; in tudi poleg tega, da je njena stopnja zrelosti še vedno nizka, pa ona v spoznanju večnega Božanstva vstopi v duhovno kraljestvo in ni več popolnoma Bogu nenaklonjena.
Če ona prizna Boga in Njegove zapovedi, je (od)rešena in je na poti vzpona; začel se je njen vzpon tako, da duša tudi doseže svoj cilj, če ne na Zemlji, pa potem kasneje v duhovnem kraljestvu. Vendar pa vse dokler človek ne usmerja pozornosti na Božanske zapovedi oz. vse dokler izpolnjevanje le teh povezuje s svetovnimi interesi, duša ostaja v stagnaciji na najnižji duhovni stopnji, in potem bo ona ravno tako ostala v temni duhovni noči.... ona ne spozna Boga in Ga ne more ljubiti; ona ne bo stremela k Njemu, ampak se bo usmerila k Božjemu nasprotniku (Satanu), kateri pa duše ne more nikoli uvesti v znanje (prosvetljenje, ji dati luč), torej ji ne more dati spoznanja Boga....
In to spoznanje je to, kar primanjkuje človeštvu: spoznanje Boga Ljubezni, Kateri je vsemogočen in moder in Kateri želi ljudi pridobiti za Sebe.... Če ima človek spoznanje, če veruje v Boga kot v povsem popolno Bitje, potem bo on ravno tako usmeril pozornost na to, kar to vrhovno Bitje zahteva od človeka.... in on bo to naredil iz najbolj notranje spodbude, ker se v njem prebuja Ljubezen do Boga; in on se trudi priključiti temu najvišjemu, najpopolnejšemu Bitju.... In potem on ne potrebuje zapovedi, ampak je on znotraj (v sebi) poln Ljubezni do Boga in do bližnjega....
AMEN
PrevajalciMarcher sur la voie juste sur la Terre demande l'accomplissement des Commandements divins, qui cependant sont extrêmement faciles à réaliser, si l'homme vit dans l'amour, s’il est poussé de l'intérieur à être bon et à faire le bien. Il ne ressent alors pas les Commandements de Dieu comme une pression ou une influence qui l'entrave, mais il tend tout seul vers la même chose que ce que Dieu exige de lui et alors il marche sur la voie juste. Alors il n'a pas besoin de Commandements, parce que son être a été changé en amour par sa propre poussée et parce que sa volonté tend vers Dieu, le spirituel en lui est donc déjà dans la connaissance de l'éternelle Divinité, même lorsque l'homme ne s’en rend pas encore compte ou bien dispose d'un savoir conforme à cela. Le savoir somnole déjà en lui, mais il n'est pas encore venu au grand jour et malgré cela son âme reconnaît Dieu, autrement il ne tendrait pas au bien. L'homme aspirera aussi à la perfection, parce que son cœur de bonne volonté et capable d'aimer le pousse à une constante activité d'amour. Ses actes et ses pensées ne sont donc pas contraires aux Commandements de l'amour que Dieu a donné pour rendre possible aux hommes un chemin selon Sa Volonté, parce que dans beaucoup d'hommes la connaissance du bien et du mal n'est pas bien développée, parce que la volonté intérieure est encore tournée vers l'adversaire de Dieu. Celui-ci offusque dans l'homme la claire perception pour le bien et le mal, il lui présente le mal dans une lumière qui lui semble séduisante. Et ainsi un homme qui est tombé sous son influence, qui fait arriver à effet tous les mauvais instincts en lui, peut être convaincu dans son intérieur d'agir bien, parce qu’il voit seulement son utilité et considère bon tout ce qui lui procure un avantage. Plus bas il se précipite, c'est-à-dire plus il arrive dans le pouvoir de l'adversaire de Dieu, plus la connaissance du bien et du mal diminue en lui. Et les Commandements divins doivent maintenant être sa ligne de conduite, dès qu’il s’efforce sérieusement de vivre de la manière juste sur la Terre, parce qu'il doit toujours de nouveau lui être tenu devant les yeux son chemin de vie erroné et les Commandements divins doivent être une mesure avec laquelle sont évalués et jugés ses actes. Le Commandement de l'amour retardera toujours son avantage et conservera celui du prochain et seulement lorsque l'homme observe celui-ci, il commence à se soumettre à ces Commandements. Les Commandements particuliers ont dû être délivrés pour l'homme qui est sous l'influence de l'adversaire, pour qu’il puisse reconnaître la fausseté de ses pensées et de ses actes. L'homme qui est dans l'amour n'a pas besoin de ces Commandements, pour lui il n'est pas possible d’enfreindre les Commandements particuliers, parce que l'amour l'empêche de faire ce qu'un homme sans amour fait sans réfléchir. Chez un homme actif dans l'amour les Forces bonnes sont actives et celles-ci le retiennent de toute mauvaise action insouciante, tandis que l'homme loin de Dieu est dépourvu de n'importe quel amour, il concède l'accès aux forces du mal et celles-ci le poussent toujours de nouveau à exécuter des actions dépourvues d’amour. Mais si chaque Commandement lui est tenu devant les yeux, alors il peut être rempli d’un sentiment de responsabilité pour ses actes et alors il exécute avec titubance une mauvaise action qui peut aussi avoir comme conséquence un changement de ses pensées, à condition qu'il se décide à changer son chemin de vie dans le pressentiment d'une Vie après la mort qui lui semble perdue.
Alors il tourne son attention vers le salut de son âme, il accueille chaque occasion pour obtenir l'éclaircissement sur la Volonté de Dieu et il se repentit sérieusement de sa vie fausse et cherche à changer. Il se déteste lui-même ainsi que ses actes accomplis jusqu'à présent, il reconnaît les Commandements divins et dorénavant il s’efforce de vivre selon ceux-ci. Et seulement alors un succès spirituel lui est accordé, c'est-à-dire que son âme peut se développer vers le Haut avant sa mort et bien que son degré de maturité soit encore bas, il entre de toute façon dans le Royaume spirituel avec la connaissance de l'éternelle Divinité et il n'est plus entièrement détourné de Dieu. Dès qu'il reconnaît Dieu et Ses Commandements, l'âme est sauvée, il est sur la voie vers le Haut, il a commencé son développement vers le Haut et à atteint son but, même si ce n’est pas sur la Terre, car ce sera de toute façon dans le Règne spirituel. Mais tant que l'homme laisse inaperçu les Commandements divins ou bien qu’avec l'observance de ceux-ci il recherche des avantages terrestres, l'âme reste arrêtée sur le plus bas degré spirituel et alors elle restera dans la sombre nuit de l'esprit. Il ne reconnaît pas Dieu et donc il ne peut pas L’aimer, il ne tendra pas vers Lui, mais il se tournera vers l'adversaire de Dieu, qui cependant ne peut jamais donner la connaissance à l'âme, donc il ne lui est pas donné la connaissance sur Dieu. Et c’est cette connaissance qui manque à l'humanité, la connaissance d'un Dieu d'Amour qui est tout-puissant et sage et veut conquérir les hommes pour Lui. Dès que l'homme est dans la connaissance, dès qu'il croit en Dieu comme l'Être le plus sublime et le plus parfait, il observera aussi ce que cet Être sublime exige de l'homme et il le fera par sa propre poussée intérieure, parce qu’en lui l'amour pour Dieu est réveillé et il cherche à s'unir avec l'Être le plus sublime, et le plus parfait. Et il n'a alors besoin d'aucun Commandement, car il est rempli d'amour de l'intérieur pour Dieu et pour le prochain.
Amen
Prevajalci