Berite Sveto pismo in videli boste, da je bil duh resnice zatrt na najbolj očiten način. Zato tudi vi, ki iščete resnico, niste mogli spregledati, saj vam je bila Božja beseda prikrita. Izročilo se zvesto ohranja, vendar se ne preverja, v kolikšni meri to izročilo ustreza Kristusovemu nauku. Kako pogosto je bil pomen Božje besede spremenjen, kako pogosto je bila Božja beseda napačno razlagana in kako redko je bilo napačna razlaga kritizirana.
To zavajanje človeštva je potrebno izpostaviti, saj je bilo vzrok za vse delitve in verske boje. Ko je Jezus hodil po zemlji, je govoril o Božjem kraljestvu, o kraljestvu, ki ni od tega sveta....
Ni govoril o posvetni oblasti, niti o cerkveni oblasti, ali o kakšni ustanovi. Prav tako ni govoril o ljudeh, ki bi morali vladali njegovi cerkvi namesto Boga;.... Svojim učencem je le rekel: "Pojdite in učite vsa ljudstva....".
Pooblastil jih je, da ljudi poučujejo o Njegovem nauku ljubezni in jim obljubil svoje sodelovanje, če bodo ostali v Njegovem duhu.... Če so namreč učili o ljubezni, so morali tudi sami živeti v ljubezni in tako je bil z njimi sam Gospod, ki je ljubezen. Kjer pa vlada ljubezen, je vsaka vladajoča oblast nepotrebna.... tam, kjer vlada ljubezen, eden služi drugemu in kjer vlada ljubezen, so zapovedi nepotrebne, razen, če se ljudem oznanjajo zapovedi ljubezni, ki jih je dal Bog sam.
Kar uči ljubezen, je v skladu z Božjo voljo, kar pa je dodano v drugih zapovedih, ni v skladu z Božjo voljo, saj ukazovanje določa vladajoča moč..... Ljudje bi morali živeti med seboj kot bratje, podvrženi le Božji volji, čim si želijo pridobiti božje kraljestvo. Nikakor naj se ne dvigajo proti posvetni oblasti, ki jo je Bog res določil za disciplino in red, kadar se ta krši. Vendar njegovo kraljestvo ni od tega sveta....
V svojem kraljestvu je On sam Gospod in vladar in resnično ne potrebuje ljudi na zemlji, da bi ga zastopali in izvajali svojo oblast nad sočlovekom. Toda kje Gospodova beseda v njegovem zemeljskem življenju kaže na takšno moč?....
(26.1.1942)
Svoje življenje je živel v ljubezni, dajal je ljubezen in učil ljubezen.... Prava ljubezen pa odpravlja željo po vladanju.... Močnejši ne bi smel določati šibkejšega, tudi kadar se uči izpolnjevanje Božjih zapovedi. Kajti prisilno dejanje, pa naj bo še tako plemenito in dobro, ni visoko cenjeno. Šele, ko človek začne delovati po svoji svobodni volji, so ta dejanja spoštovana pred Bogom. In tako Bog od človeka zahteva le svobodno voljo.
Ljudje na zemlji nikoli nimajo pravice, da bi Božjim zapovedim samovoljno dodajali svoje lastne zapovedi. Še manj pa je mogoče spoštovanje teh zapovedi za ljudi narediti obvezno, tj. zahtevano izpolnjevanje pod grožnjo kazni za določen čas ali za večno. Da bi se izognili tej kazni, je zdaj izpolnjena zapoved, ki bi sicer ostala neupoštevana.
Zato izpolnjevanje takšnih zapovedi ne more imeti globoke vrednosti pred Bogom in za večnost. Ko so učenci izpolnjevali Kristusovo naročilo in ponesli evangelij vsemu svetu, je bilo Božje delovanje jasno vidno, saj so v Jezusovem imenu ozdravljali bolne, izganjali zle duhove in delali čudeže. S tem so potrdili, kar so učili. Božji Duh je bil namreč z njimi in v njih; vse, kar so dosegli, je bilo delovanje Božjega Duha.
Oznanjali so Kristusov nauk, Božji nauk ljubezni in prav tako dajali zgled ljubezni soljudem. S tem je bila želja po vladanju popolnoma odpravljena, saj so bili drug drugemu kot bratje in so drug drugemu služili v ljubezni. To je bila služba, ki jo je Jezus Kristus dal svojim učencem za njihovo nadaljnje delo.... ni pa enega od apostolov postavil za poglavarja in voditelja, kateremu bi se morali vsi podrediti. Tisto, kar se je pojavilo pozneje, se je popolnoma razlikovalo od tega, kar je predstavljal Gospod sam. Nastala je cerkveno posvetna oblast, ki je vsako zapoved ljubezni spravila v obliko, ki ni več ustrezala temu, kar je ljudi učil sam Jezus Kristus.
Služenje v ljubezni je bilo še vedno zahtevano, vendar se ni več izvajalo.... To je bilo največjega pomena, saj se je ponovno pojavilo tisto, kar je Jezus Kristus obsodil v času svojega življenja na Zemlji.... ljudem je bilo zapovedano, kar naj bi delali po svoji svobodni volji. In možje uglednega imena, ranga in dostojanstva so se imenovali nasledniki apostolov, ki so svojo službo opravljali v največji revščini.... in stavba neizmernega sijaja se je imenovala edina blagoslovljena Cerkev, ki jo je Jezus Kristus ustanovil z besedami: "Ti si Peter, skala.... "
(27.1.1942)
Te besede so ljudje, ki so si prizadevali za oblast razlagali, tako kot so jo potrebovali; nikakor pa besede ne dopuščajo te razlage, da je Peter ustanovitelj cerkvene oblasti in da so vladarji te cerkve, nasledniki apostolov.... tistih apostolov, ki so brez položaja in dostojanstva svetu le oznanjali evangelij, Božanski nauk o ljubezni.
Peter je bil med njimi najbolj veren in Jezus je poudaril njegovo močno vero z besedami: "Ti si Peter, skala; na tej skali bom zgradil svojo Cerkev." Njegova Cerkev se tako imenuje skupnost vernikov, saj morajo biti tisti, ki želijo pridobiti Božje kraljestvo in oblikovat njegovo Cerkev združeni v najgloblji veri.
To je Njegova volja, ki jo je izrazil s svojimi besedami. Ni pa Njegova volja, da se visoki in najvišji dostojanstveniki počutijo kot poglavarji takšne skupnosti in svojo moč tudi tako uporabljajo.... da zaradi neštetih običajev in ceremonij dejansko bistvo postane nepomembno, tj. da Božanski nauk ljubezni ostane neopažen pred neštetimi zunanjostmi, ki se jim daje prevelik pomen in posledično dejansko poslanstvo apostolov v svetu, da oznanjajo evangelij, ni več prepoznano. Seveda so med tistimi na oblasti lahko tudi ljudje po Božjem srcu in Bog jim resnično ne bo odrekel svojega duha in milosti, vendar njihova modrost ni posledica njihovega položaja ali visoke funkcije, ki jo zasedajo, temveč njihovega pravilnega ravnanja pred Bogom. Ti so torej pravi Petrovi nasledniki, saj so močni v veri in iz moči vere črpajo modrost, saj so potem kot skala, iz katere teče živa voda.... so torej pravi predstavniki Kristusove Cerkve, ki je skupnost vernikov....
Amen
PrevajalciLeia a Bíblia e você verá que o espírito da verdade foi suprimido da maneira mais óbvia. Portanto, a Palavra de Deus foi-vos ocultada, para que vós, que buscais a verdade, não vejais. A tradição é fielmente mantida, mas até que ponto esta tradição corresponde ao ensinamento de Cristo não é examinada. E quantas vezes o significado da Palavra divina foi mudado, quantas vezes a Palavra de Deus foi mal interpretada, e quão raramente a interpretação errada foi objetivada. Esta má orientação da humanidade não pode ser suficientemente enfatizada, pois tem sido a causa de todas as divisões e lutas religiosas. Quando Jesus caminhou na terra, Ele falou do reino de Deus, de um reino que não é deste mundo.... Ele não falou do poder do mundo, nem falou de um poder eclesiástico, de uma organização; nem falou de homens que deveriam governar a Sua igreja no lugar de Deus;.... Ele falou apenas aos seus discípulos: "Ide e ensinai a todas as nações....". Ele lhes deu a comissão para instruir o povo em Seu ensinamento de amor, e prometeu-lhes Sua cooperação se permanecessem em Seu Espírito.... Porque assim que ensinavam o amor tinham que viver no amor próprio, e assim o próprio Senhor, que é amor, estava com eles. Mas onde o amor reina todo poder governante é desnecessário.... onde o amor reina um serve ao outro, e onde o amor reina mandamentos são desnecessários a menos que o mandamento do amor, que o próprio Deus deu, seja pregado às pessoas. O que o amor ensina está de acordo com a vontade divina, mas o que outros mandamentos foram acrescentados não está de acordo com a vontade de Deus, pois uma área pressupõe um poder governante..... Mas as pessoas devem viver como irmãos entre si, sujeitos apenas à vontade de Deus, assim que quiserem adquirir o reino de Deus. Eles não devem de forma alguma se levantar contra o poder mundano que Deus de fato designou para disciplina e ordem onde tal é transgredido, contudo o Seu reino não é deste mundo.... Em Seu reino só Ele é Senhor e governante, e Ele realmente não precisa de pessoas na Terra para representá-Lo e exercer seu poder sobre seus semelhantes. Mas onde uma palavra do Senhor aponta para tal poder durante a Sua caminhada na terra?.... (26.1.1942) Ele viveu uma vida de amor, Ele deu amor e ensinou o amor.... O amor verdadeiro, porém, elimina o desejo de governar.... O mais forte não deve determinar o mais fraco, mesmo onde foi ensinado o cumprimento dos mandamentos divinos. Pois uma ação realizada sob compulsão, por mais nobre e boa que seja, não deve ser muito valorizada. Somente quando o livre arbítrio se tornou ativo no ser humano é que estas ações são respeitadas diante de Deus. E assim Deus só requer o livre arbítrio do ser humano. Mas as pessoas na Terra nunca têm o direito de acrescentar arbitrariamente os seus mandamentos aos mandamentos divinos. E muito menos a observância desses mandamentos pode ser tornada obrigatória para as pessoas, ou seja, exigida sob a ameaça de castigo temporal ou eterno. Pois para escapar a essa punição, cumpre-se agora um mandamento que, de outra forma, permaneceu desatendido. Portanto, o cumprimento de tais mandamentos não pode ter um valor profundo diante de Deus e para a eternidade. Quando os discípulos realizaram a comissão de Cristo e levaram o Evangelho para todo o mundo, a atividade de Deus era claramente visível, pois eles curaram os doentes em nome de Jesus, expulsaram os espíritos maus e fizeram milagres para confirmar o que ensinavam. Porque o Espírito de Deus estava com eles e neles; tudo o que eles realizavam era obra divina do Espírito. Eles proclamaram o ensinamento de Cristo, o ensinamento divino do amor, e do mesmo modo exemplificaram o amor aos seus semelhantes, e assim o desejo de governar foi completamente eliminado, pois eles eram como irmãos entre si e serviram uns aos outros no amor. Este foi o ministério que Jesus Cristo deu aos seus discípulos para o seu trabalho posterior.... mas Ele não nomeou um dos apóstolos como chefe, como líder, ao qual todos se devem submeter. Mas o que emergiu depois desviou-se completamente do que o próprio Senhor representava. Foi trazido à existência um poder eclesiástico-mundiológico, que também trouxe todo mandamento de amor a uma forma que já não correspondia ao que o próprio Jesus Cristo ensinou às pessoas. O serviço no amor ainda era exigido, mas já não se praticava..... E isto teve um significado muito drástico, pois o mesmo surgiu novamente que Jesus Cristo denunciou na época de Sua vida na terra.... as pessoas foram ordenadas o que deveriam fazer de sua livre vontade. E homens de prestígio, posto e dignidade chamavam-se sucessores dos apóstolos que exerciam o seu ofício na extrema pobreza.... e uma estrutura de imenso esplendor se autodenominou a única igreja abençoada, que Jesus Cristo instituiu com as palavras: "Tu és Pedro, a rocha....". (27.1.1942) Estas palavras foram interpretadas como necessárias por homens que procuraram o poder; mas de modo algum as palavras admitem esta interpretação, que Pedro é o fundador de um poder eclesiástico e que os governantes que presidem a esta Igreja são os sucessores dos apóstolos.... os apóstolos que, sem categoria e dignidade, só proclamavam no mundo o Evangelho, a divina doutrina do amor. Pedro foi o mais fiel deles, e Jesus sublinhou a sua fé forte com as palavras: "Tu és Pedro, a rocha; sobre esta rocha edificarei a Minha Igreja". Ele chama a comunidade dos crentes de Sua Igreja, pois aqueles que querem adquirir o Reino de Deus devem unir-se na fé mais profunda e assim formar Sua Igreja. Esta é a Sua vontade, e Ele expressou esta vontade nas Suas palavras. Mas não é de Sua vontade que os altos e mais altos dignitários se sintam os líderes de tal congregação e também usem seu poder como tais.... que inúmeros costumes e cerimônias tornam o verdadeiro núcleo sem importância, ou seja, que o ensinamento divino do amor permaneça despercebido diante de incontáveis externalidades às quais se dá demasiado valor, e consequentemente a missão real dos apóstolos no mundo para proclamar o Evangelho não é mais reconhecida. Claro que, mesmo entre os que estão no poder, pode haver homens atrás do coração de Deus, e Deus realmente não lhes negará o Seu espírito e graça, mas a sua sabedoria não é o resultado da sua posição ou do alto cargo que ocupam, mas da sua conduta correta perante Deus. Estes então são os verdadeiros seguidores de Pedro, pois são fortes na fé, e da força da fé extraem sabedoria, pois são então como uma rocha da qual flui a água viva.... eles são então os verdadeiros representantes da Igreja de Cristo, que é a comunidade dos crentes...._>Amém
Prevajalci