Dojeti skrivnost večne Ljubezni presega človeško sposobnost. In tako nekemu človeku ne bo nikoli mogoče, da si zamisli Boga kot Sámo Ljubezen, ker je za človeka, ki veruje, Bog Bitje (Entiteta, Bistvo), Ljubezen pa je občutek.... Bitje in Ljubezen sta torej dva pojma, katera resda lahko pripadata eden drugemu, kjer eden lahko dopolnjuje drugega, katera pa si je težko zamišljati, da sta eno in isto.... Bog kot Ljubezen je razumljiv in zamisljiv edino kot najbolj vzvišeno, najpopolnejše Bitje, Katero pa mora biti ravno tako na najvišji stopnji Ljubezni, zato sta torej Bog in Ljubezen nerazdružljiva.
Ta razlaga pa je tudi edina, ki je lahko dana ljudem, katera pa torej ne razodeva večne skrivnosti Ljubezni, ker je vsaka nadaljnja zamisel napačna in ker človekove misli niso sposobne dojeti tega čudeža. Vendar pa mora biti človeku dovolj to, da si Ljubezen prestavlja kot nekaj nedojemljivega, kar pa se lahko razume samo z enakim; se pravi, da samo človek, ki ljubi, prodira v skrivnost (BD 2289), in on lahko potem vedno uporabi edinole lastno stopnjo Ljubezni kot merilo, ker mu »večja« ni jasno dojemljiva.
Šele tedaj, ko mu uspe svoje lastno bitje spremeniti v Ljubezen, mu bo lažje predstavljati si Boga kot Sámo Ljubezen; namreč on, kot človek temu ne bo nikoli prišel do konca. Vendar pa si on Boga vseeno lahko predstavlja kot Bitje (Entiteto, Bistvo); in četudi to Bitje glede na človeške pojme ni zamisljivo, pa si človek Bitje vedno zamišlja kot nekaj telesnega, celo če to kot takšno ni očesu vidno. Namreč Ljubezen glede na njegove zamisli ne more imeti oblike, toda čim bi ji bila dana oblika, bi bila ona vendarle obravnavana kot nekaj elementarnega (substancionalnega, kot bistvo).
In zato je poizkus, da se človeka uvede v to skrivnost, popolnoma brez pomena; to bi namreč vodilo samo do napačnih tokov misli, katere pa bi lahko preprečile človeku, da prepozna večno Resnico. Človek bi v svoji omejenosti sicer lahko dojel vse, kar se tiče zemeljskega življenja, vendar pa duhovno razumevanje le tega zahteva Ljubezen-sko dejavnost. Potem pa svoje bitje ravno tako oblikuje v Ljubezen; in ko se duša loči od telesa, ostaja sàmo bistvo, katero pa je sedaj ravno tako Ljubezen. Zato tega ni potrebno ločevati, ampak je preko Ljubezni šele lahko postalo to, kar je.... tako da sta Bitje in Ljubezen eno in isto.
(23. december 1940) Tisti (Bog), Kateri je v Sebi Samemu Ljubezen, bo lahko predstavljiv edinole kot Bitje, ker za človeka obstaja možnost dojemanja šele v substancialnem (nanašajoč se na substanco, snov, obliko).... On resda ravno tako občuti Ljubezen, sicer v najmanjši meri, vendar pa si on še ne more predstavljati večnega Božanstva kot nekaj, kar šele v življenju občutkov prihaja do izraza. On bi namreč to smatral le kot naravno Bitje, ne pa kot Bitje Sámo. Ljubezen je moč in Bog je moč, zato morata biti Bog in Ljubezen eno in isto. Pa vendarle mora biti Bog prepoznan kot Bitje, ker bi drugače lahko prišlo do pomanjkanja temeljnega pojma glede obstoja večnega Božanstva. Šele takrat, ko se je bitje približalo večnemu Božanstvu, je mogoče oba pojma združiti v enega. Potem pa bo bitju popolnoma jasno to, kar sedaj še ne more dojeti. Vendar pa mu na Zemlji primanjkuje sposobnosti, ker lahko sprejme samo tisto, kar je možno uskladiti z zemeljskimi zakoni, ker drugače ostaja nedojemljivo.
AMEN
PrevajalciEntender o mistério do amor eterno está além da capacidade humana e, portanto, nunca será possível para uma pessoa imaginar Deus como o próprio amor, pois Deus é uma entidade para a pessoa que crê, mas o amor é um sentimento.... Beingness e feeling, no entanto, são dois conceitos que podem certamente pertencer um ao outro, onde um pode significar o complemento do outro mas que são difíceis de pensar como a mesma.... Deus só é concebível como amor na medida em que o ser mais elevado, o mais perfeito também deve estar no mais alto grau de amor, consequentemente Deus e o amor não podem ser separados um do outro. E esta explicação é também a única que pode ser dada aos homens, mas não revela o segredo do amor eterno. Pois cada pensamento para além dele é errado, porque os pensamentos humanos são incapazes de entender este milagre. E deve ser suficiente para o ser humano imaginar o amor divino como algo incompreensível que só pode ser compreendido com o mesmo, ou seja, que só o ser humano amoroso penetra um mistério e depois só aplica o seu próprio grau de amor como padrão, uma vez que um "mais" simplesmente não é compreensível para ele. Só quando ele tiver conseguido transformar o seu próprio ser em amor será mais fácil para ele imaginar Deus como Amor a si mesmo, mas como ser humano nunca o sondará completamente. Ele certamente é capaz de imaginar Deus como um ser, embora este ser também não possa ser imaginado em termos humanos, ainda que o ser humano sempre pense em um ser como algo físico (uma forma foi sobrescrita pelo autor), mesmo que não seja visível aos olhos como tal. O amor, no entanto, não pode assumir uma forma na sua imaginação, e assim que lhe fosse dada uma forma, esta voltaria a ser abordada como algo semelhante a ser. E, portanto, a tentativa de introduzir o ser humano a este mistério é completamente inútil, só conduziria a trens errôneos de pensamento que poderiam impedir o ser humano de reconhecer a verdade eterna. O homem, na sua limitação, certamente poderá sondar tudo o que está ligado com a vida terrena, mas a compreensão das coisas espirituais requer uma atitude amorosa. Então o seu ser também se moldará em amor e quando a alma se separar do corpo só restará a essência, que agora também é amor em si mesma, portanto não pode ser considerado como duas coisas diferentes, mas só pode tornar-se o que é através do amor em primeiro lugar.... assim sendo, o ser e o amor são novamente o mesmo. (23.12.1940) Entretanto, Aquele que é amor em si mesmo só se torna concebível como uma entidade, porque para o ser humano a possibilidade de compreensão só está na essência.... Embora ele também sinta amor, mesmo que na menor medida, ele ainda não pode imaginar a Deidade eterna como algo que se expressa apenas na vida do sentimento. Pois ele só consideraria isto como pertencendo à entidade, mas não como a própria entidade. O amor é um poder, e Deus é poder, portanto Deus e amor devem ser o mesmo. E novamente, Deus deve ser reconhecido como uma entidade, caso contrário o conceito básico para a existência da Deidade eterna estaria faltando. Somente quando o ser se aproxima da Deidade eterna é possível fundir os dois conceitos um no outro, e então tornar-se-á completamente claro para o ser o que ele ainda não pode compreender. Na Terra, porém, falta-lhe a capacidade, pois só pode absorver aquilo que pode ser unido com as leis terrenas, caso contrário, permanece incompreendido....
Amém
Prevajalci