Pomislite na ljudi, ki se vedno trudijo biti pravični in pošteni, vendar ne pripadajo nobeni posebni teološki šoli mišljenja. Njihova volja je usmerjena k Bogu, torej k dobremu, manjka jim le pravega spoznanja, ki pa se mora prebuditi v globini njihovih src, in tako kot pri njih, tako je tudi pri vsakem pripadniku določene verske ločine.
In to notranje spoznanje je nujno potrebno za vsakega človeka, navzven manifestirana vera mu brez tega ne koristi, nasprotno pa tudi brez tega (navzven manifestirane vere) notranje spoznanje vzpostavlja pravi odnos med človekom in Bogom, odnos med otrokom in Očetom. In za to si je potrebno najprej prizadevati.
Čeprav je to zahtevo (notranje spoznanje) verjetno lažje razumeti in izpolniti zaradi verskega nauka neke cerkve, jo ne-pripadnost določeni cerkvi ne izključuje. Zdaj je tudi razumljivo, da je najprej potrebno vzpostaviti odnos z Očetom, da bi lahko govorili o tem, da smo Božji otroci.... da pripadnost tej ali oni cerkvi tega (da smo Božji otroci) ne zagotavlja, ampak je vedno odločilen le globok notranji občutek srca.
Pojem “pripadnosti“ je lahko zelo elastičen, vendar ne more biti odvisen zgolj od zunanjih dejavnikov, kot je izpolnjevanje zapovedi, ki so jih ljudje dodali Božjim zapovedim.... redno obiskovanje cerkve, standardizirana molitev in udeležba pri opravilu ima lahko le simbolično vrednost, dokler ga (opravila) ne oživi najgloblja povezava z Očetom. Bistveno bolj pa je dragoceno, če se človek v svoji želji po Bogu ne navdušuje nad takšnimi zunanjimi zahtevami, saj se bo tako lažje približal Očetu.
Predal se Mu bo z otroškim zaupanjem, ne bo mu potrebno najprej podreti toliko ovir, ki mu jih pred oči duha postavljajo strogi nauki in vsa mistična dejanja, katerih posledica je, da v človeku dozori občutek oddaljenosti od Boga, kar pa ni tako lahko premagati.... da se do Boga lahko pride samo po daljši poti, medtem ko srčna misel Nanj in hrepenenje po Njem že prinašata zemeljskemu otroku milost Njegove ljubeče naklonjenosti. Kljub temu bo le najbolj notranji občutek zmanjšal ali povečal ločitev od Očeta, ne pa tudi zunanja dejanja, ki pa so prav tako lahko brez notranjega občutka....
Amen
PrevajalciDebéis recordar a aquellos que siempre se esfuerzan de ser rectos y ser justos y, sin embargo, no pertenecen a ninguna creencia. Su voluntad es Dios, es decir, que está dirigido hacia el bien, sólo les falta el reconocimiento correcto, pero esto tiene que despertar en lo más profundo del corazón, y como en ellos, así también en cada uno que es miembro de una determinada creencia. Este reconocimiento interior es absolutamente necesario para cada hombre, sin este, la creencia reconocible externamente no le sirve de nada, sin embargo, en caso contrario, el reconocimiento interior establece, incluso sin tal, la relación correcta entre el hombre y Dios, la relación entre hijo y el Padre. Y esto hay que buscarlo primero.
Sobre la base de la doctrina de la fe de una iglesia, este requisito puede entenderse más fácilmente y también cumplirse, pero no excluye lo mismo de no pertenecer a una iglesia determinada. Ahora también es comprensible que esta relación con el Padre tiene que establecerse primero para poder hablar de una Filiación de Dios.... que pertenecer a esta o aquella iglesia no garantiza esto último, sino que solo es decisivo el profundo sentimiento interior del corazón.
El término “pertenencia” puede ser uno muy flexible, pero es imposible que dependa sólo de meras exterioridades como el cumplimiento de tales mandamientos que la gente ha añadido a los mandamientos divinos.... ir a la iglesia regularmente, la oración estarcida y asistir a un acto que solo tiene valores simbólicos, a menos que el vínculo más profundo con el Padre les dé vida.
Sin embargo, es mucho más valioso si el ser humano, que no se ve afectado por tales exterioridades, anhela a Dios, porque este logrará el acercamiento a Dios más fácilmente, se entregará a Él con la confianza de un niño, y no tendrá que derribar tantos obstáculos de antemano, que están erigidos ante el ojo espiritual de aquel a través de las doctrinas rígidas y todos los actos místicos, que solo permiten madurar en el hombre el sentimiento de distanciamiento de Dios, que no es tan fácil de superar.... que Dios sólo puede ser alcanzado por desvíos, cuando el pensamiento sincero en Él y el deseo por Él, ya le trae al niño terrenal la gracia de Su amoroso afecto y, en general el sentimiento más íntimo reduce o aumenta la separación del Padre, pero no las acciones externas, de las que el sentimiento interno también puede carecer....
Amén
Prevajalci