7571 RAZVOJ DUŠE .... PRVOBITNI-IZVIRNI DUH ....

7 april 1960: Knjiga 80

Duhovna snov dozoreva tekom vsakega obdobja razvoja, in eno časovno obdobje lahko dejansko zadostuje za duhovno snov, da bi napredovala skozi stvaritve do te mere, da ima možnost sebe utelesiti kot človek in uspešno opraviti svoj zadnji izpit volje.... Vendar je lahko potrebnih tudi nekoliko takšnih obdobij (Odrešitve) za poduhovljenje otrdele snovi duše, če je odpornost teh tako močna, da njihov razvoj navzgor napreduje le počasi, in tudi obstoj kot človek pomeni nevarnost, da bo duhovno ponovno padlo v brezno. Kajti svobodna volja katera se preizkuša v fazi kot človek, je odločilnega pomena.

Vendar pa je pred tem ta svobodna volja omejena.... Čeprav trda duhovna snov sicer ni več pod vplivom volje Božjega nasprotnika zaradi tega procesa razvoja skozi stvaritve Zemlje.... posamezne snovi kljub temu niso sposobne uporabljati svobodne volje, temveč so pod nadzorom Božje volje. To pomeni, da njihov proces razvoja poteka v stanju prisile, one so predmet volje Boga, Kateri dodeljuje nalogo vsem duhovnim snovem znotraj del stvarstva. Skozi uresničevanje te naloge v skladu z zakonom prisile one postopoma napredujejo, to pomeni, da se njihov odpor zmanjšuje; one opravljajo funkcije služenja in lahko počasi dosežejo stanje, ko jim je svobodna volja lahko ponovno vrnjena.

In ta proces razvoja zahteva stalno spremembo zunanje oblike.... to je počasen vzpon, to je integriranje v zakone narave, in zatorej podrejanje Božji volji, čeprav pod določeno prisilo, ki pa lahko le pomaga osvoboditi bitje in mu je nekega dne namenjena zagotoviti svobodo razmišljanja, hotenja in delovanja, s ponovno uporabo njegove lastne volje. In temu procesu skozi dela stvarstva se ni mogoče izogniti, če se duhovno bitje hoče zopet vrniti k Bogu, od Katerega se je nekoč oddaljilo neskončno daleč skozi svoje odpadništvo od Njega, da s svojo močjo nikoli ne bi bilo sposobno premagati te oddaljenosti, in za vrnitev tudi nikoli ne bi bilo osvobojeno od Božjega nasprotnika, če Bog ne bi iztrgal duhovne snovi vstran od njega, ravno z namenom njenega izgnanstva v materijo, v stvaritve na tej Zemlji.

Božji nasprotnik ima pravico nad padlimi duhovi, ker so mu oni prostovoljno sledili v brezno.... Vendar pa ima tudi Bog enako pravico, ker so bitja izšla iz Njegove moči. Zato je Bog upravičen v tem, da jih iztrga iz nasprotnikovega nadzora (oblasti), vendar pa je slednji zato dobil pravico, da lahko ponovno vpliva na dušo, ko ta živi na Zemlji v fazi človeka. In v ta namen je duhovna snov ponovno morala pridobiti določeno stopnjo zrelosti, kjer je sposobna uporabljati svojo voljo, da se svobodno odloči, katerega gospodarja bo izbrala. 

Vendar pa Bog ne more nenadoma prestaviti duhovne snovi v to stanje. Ona mora iti skozi proces vzpona po korakih, prav tako kot se je spuščala v brezno, ona mora odstopiti od svojega odpora počasi, ker on ne more biti nasilno zlomljen. In to zahteva številne spremembe oblike skozi svet mineralov, rastlin in živali do človeka.... Z vsako spremembo zunanje oblike se prav tako zmanjšuje njen odpor, ker bitje mora služiti v stanju prisile, s čimer pridobiva vse lažje oblike....

Vendar pa je greh odpadništva od Boga tako neizmerno velik, da je oddaljenost od Njega prav tako neizmerno velika. To pomeni, da so potrebne neštete spremembe oblik, da bi se ta razdalja zmanjšala, da bi se ponovno prišlo v Božjo bližino, ko je potrebna le še končna odločitev svobodne volje, da odpade od duhovnega bitja tudi zadnja oblika.... da se bitje ponovno vrne k Očetu, iz Katerega je nekoč izšlo....

In ta celotni proces razvoja v stvaritvah Zemlje je en nenehni boj.... Duhovna snov poskuša razpočiti zunanjo obliko, ker jo ona doživlja kot omejitev, vendar pa prav tako doživlja vsakokratno razpokanje (razstrelitev) oblike kot dobrodejno, ne glede na svojo stopnjo zrelosti....

In zaradi tega tudi boj, katerega vi ljudje lahko opazujete v živalskem kraljestvu, izgleda le okruten v vaših očeh, medtem, ko vsaka žival spremembo svoje zunanje oblike vedno znova doživlja kot olajšanje. Iz tega razloga Bog dovoljuje ali celo želi, da šibkejši podleže močnejšemu, da močnejši lahko konča življenje šibkejšega, in tako rekoč je na ta način celo sposoben služiti duhovni substanci, da nadaljuje svoj razvoj. Vse dokler je torej bitje podložno zakonu prisile, je vse določeno s strani volje Boga, tudi njegov konec in njegova nova oblika....

Vendar kakor hitro je bitje doseglo stopnjo človeka in je ponovno prejelo svojo svobodno voljo, Bog umakne Svojo voljo.... In potem so človeku dani zakoni, po katerih se mora on ravnati, če hoče da bo njegovo življenje na Zemlji uspešno.... Po eni strani je on vezan na zakone narave (z njimi omejen), po drugi strani pa je obveščen o Božji volji, kateri se mora podrediti, da bo njegov razvoj napredoval in dosegel konec, saj je cilj postati svoboden od vsake zunanje oblike in kot svobodni duh vstopiti v kraljestvo Svetlobe.... vrniti se v Očetovo Hišo, k Bogu od Katerega je bitje nekoč izšlo. AMEN

Ta Objava ni uporabljena v nobeni tematski knjigi.

Prenosi

Ponujeni prenosi za knjigo _book
 ePub  
 Kindle  
  Več prenosov

Ta Objava
Poslušaj
prenesi kot MP3
Predogled tiskanja
 Rokopisi