3214 ZNAK DUHOVNEGA RAZVOJA NA VIŠJE....
7 avgust 1944: Knjiga 42
Znak duhovnega razvoja na višje je ta, ko se človek več ne zadovoljuje z užitki, ki mu jih ponuja svet, tamveč teži k višjemu; da mu svetovno znanje ni zadostno, temveč on premišlja o stvareh, ki presegajo svetovno znanje. On želi prejeti razlago o vsemu, kar se nahaja izven zemeljskega, ker ga zemeljsko ne zadovoljuje več; in tako on teži(hrepeni)....
On sedaj v enaki meri premišlja o samemu sebi. On izvaja strogo samokritiko na sebi in svojimi mislimi ter postopki (delovanji); on si prizadeva, da se oblikuje do popolnosti. In na takšnega človeka bo ravno tako delovala Božja Beseda. Ona pada na dobro zemljo; človek jo sprejema; on o njej premišlja in se trudi živeti po njej. Čim se namreč on začenja ločevati od sveta in njegovih užitkov, čim on teži k višjemu znanju, mu bo Božja Beseda ponujena na zanj najučinkovitejši način;on pa jo spoštuje in si prizadeva živeti po njej.
In tako se počasi začenja sprememba njegovega bitja. Začenja se duhovni razvoj na višje; duša začenja dozorevati in človek izpolnjuje svojo zemeljsko nalogo. Pred tem pa se mora(najprej) zgoditi odrekanje svetu in njegovim užitkom, preden se v človeku prebudi spodbuda za pravo(vredno) življenje, preden on postane duhovno dejaven preko resnega premišljanja in težnje k Bogu, ker je oboje istočasno nemogoče.
Človek, ki še vedno pripada svetu, slabo posluša učenje, ki mu ga prinaša človek z višjim znanjem, ker ga svet preglasi. In človek, vse dokler ga svet vabi in privlači, ne najde zadovoljstva v duhovnih stvareh. On ni žejen znanja in ne hrepeni po Resnici.On nima nikakršne spodbude, da bi izpopolnil svoje bitje; on svojo pozornost usmerja edino v/na svet, kateremu tudi popolnoma daje svoje telo, da mu služi.
In on zaradi tega ne usmerja pozornosti na Božansko Besedo. Ona je zanj le prazen glas; sprejema jo le z ušesi, toda niti malo ne prodre do srca in ne aktivira njegove volje, da bi delal na samemu sebi. On se ne zaveda svoje nepopolnosti, temveč se zaradi svojega ponosa ima za stvaritev, ki je močna in silna, čeprav pa on ne bo nikoli sposoben, da seta sila in moč manifestirata.
Njegova duhovna težnja se začenja šele takrat, ko se on zaveda svoje nepopolnosti, kar pa zopet pogojuje, ali on premišlja in preverja samega sebe. Vendar pa je človek, ki ljubi svet in njegove dragocenosti (nepomembnosti, brezvrednosti, igračke, neumnosti), še vedno daleč od tega, da bi izvajal samopreverjanje, ampak je njegovo življenje naglica in hlepenje po zemeljskih dobrinah. In on si prizadeva, da vse dobi od zunaj;in na svoje notranje bitje ne usmerja pozornosti, da tako zaradi tega tudi ne spoznava samega sebe, kakor tudi ne nujnosti spremembe samega sebe, svojega bitja (narave) in svoje volje. On ostaja ne enakem duhovnem nivoju tako dolgo, dokler on sam ne iztegne svojih rok, dokler se on sam ne potrudi živeti življenje v skladu z Božjo voljo; tedaj pa se on ločuje od sveta in išče vezo z duhovnim kraljestvom....
Kolikor bolj(globoko) je človek v duhovnem razvoju, toliko bolj goreče on dela na samemu sebi. Cilj je namreč približevanje k Bogu, kar pa predpostavlja prilagajanje Bitju Večnega Božanstva in zato oblikovanje samega sebe v Ljubezen. Človek, ki teži k Bogu, prepozna svojo manjkavost, svojo veliko oddaljenost od Boga, zaradi česar si prizadeva spremeniti sebe. Čeprav pa je on uspešen edino takrat, ko on ne misli edino na sebe, temveč ravno tako poizkuša vplivati na bližnjega, da on začne delati na samemu sebi. On se namreč oblikuje v Ljubezen, če se on z Ljubeznijo posveča svojemu bližnjemu, če mu on pomaga z nasvetom in delovanjem tam, kjer je on preveč slaboten.
Čim človek živi edino svoje življenje (samo zase), čim si on prizadeva zgraditi edino svoje lastno duševno življenje, potem je v njemu še vedno preveč močno samoljubje, ki pa mu ne prinaša napredka. In zato mora duhovno delovanje ravno tako pritegniti velik krog (ljudi), ker čim človek resno teži k svoji popolnosti, on ravno tako želi komunicirati: on želi to, k čemur se mu zdi, da je vredno težiti, ravno tako podeliti tistim, ki jih on ljubi.
In tako bo on delal za Božje kraljestvo, četudi se on nima za Božjega služabnika.... On bo komuniciral oz. izražal svoje duhovno razmišljanje. In on si bo prizadeval priključiti bližnje;on jih bo tako pritegnil k enakemu prizadevanju. On sam jim bo pokazal primer preko Ljubezen-skega delovanja i jih spodbudil na Ljubezen-sko delovanje. On bo predstavnik Kristusovega Učenja, Božanske Besede, čim on spodbuja ljudi na Ljubezen-sko delovanje.
In tako on sam dozoreva preko tega, ko skrbi za bližnje. On se oblikuje v Ljubezen; in on bo uspešen, ker bo on imel znanje, ki ga bo osrečilo in muznova dalo spodbudo na razdeljevanje, čim si on želi delati z njim. Duhovno delo predpostavlja znanje; in duhovno delo opravlja človek, ki si prizadeva, da svoje bližnje vodi po poti Ljubezni. On jim mora namreč obenem tudi predstaviti blagoslov Ljubezni. On jim mora razložiti, zakaj mu Ljubezen pomaga. On jih mora podučiti, kar pa lahko naredi edino takrat, ko ima tudi on sam to znanje.
To je potek razvoja na višje: da človek preko Ljubezen-ske dejavnosti pride do sposobnosti, da sprejme znanje, da to znanje uporabi tako, da si ga prizadevaprenesti na bližnje; in on preko tega ponovno (z)raste, da torej lahko zabeleži napredek v duhovnem razvoju. Vendar pa človek ne sme nikoli skrbeti edino zase, ker on potem ni dejaven v Ljubezni do bližnjega. On je potem edinole razumsko dejaven (aktiven) oz. trudi se dozoreti, pri čemer pa mu primanjkuje dejavnosti(sodelovanja) srca, zaradi česar duša ne more dozoreti, ker ona lahko pride do višine (napredka)edino preko nesebične Ljubezni do bližnjega.
AMEN
Ta Objava ni uporabljena v nobeni tematski knjigi.
Prenosi
Ponujeni prenosi za knjigo _bookePub
Kindle
Več prenosov
Ta Objava
Poslušaj
prenesi kot MP3
Predogled tiskanja
Rokopisi
Translations
