Izvor: https://www.bertha-dudde.org/sl/proclamation/2759

2759 SAMOKRITIKA IN SAMOSPOZNANJE....

29 maj 1943: Knjiga 34/35/36

Človek premalo opazuje svoje notranje življenje, ker bi drugače bolje spoznal samega sebe in svoje pomanjkljivosti ter bi se trudil, da jih odstrani. Delo na njegovi duši se začenja šele takrat, ko je spoznal, da je nepopoln, se pravi ko zavestno teži k izpopolnjevanju(popolnosti), ko se ob spoznanju svojih napak ter slabosti trudi biti plemenitejši. Njih pa je mogoče prepoznati šele takrat, ko se globoko poglobi, kar pomeni, ko svoje življenje, svoje postopke (delovanja) podredi resni kritiki....

Če je otrok sveta, potem opazuje samo zunanjost, vidi le svoj telesni ustroj in ne tega, kako je zgrajena njegova duša. In celotno njegovo razmišljanje ter hotenje (želje) je usmerjeno samo na telo in njegove potrebe, ker človeka vedno znova srečuje svet z njegovimi zahtevami, katere pa potem on marljivo izpolnjuje. Toda njegovo notranje življenje je postavljeno povsem v ozadje. On bo le malo ali nič razmišljal o tem, kakšen je njegov odnos do bližnjih, kakšno je njegovo stališče do Boga in kako bo on lahko prenašal samega sebe, če je poklican, da položi svoje račune za svoje razmišljanje in postopke (delovanja). In on zaradi tega ne bo delal na samemu sebi.

K zavestnemu delu na duši paravno tako spada tudi spoznanje samega sebe.... človek mora biti brez zadržkov samokritičen. Ne sme tolerirati (dopuščati) svojih napak in slabosti; mora imeti trdno voljo za to, da se razvija naprej; ne sme biti zadovoljen s samim seboj, temveč mora nenehno težiti k popolnosti. Toda da bi vse to dojel, mora biti prepričan v svojo malovrednost, v svojo pomanjkljivost, kar pa je šele posledica preverjanja samega sebe(samo-kritike).

Človek je največkrat iskren do samega sebe, če je sam sploh podrejen (samo)preverjanju. In šele to razmišljanje, brez stranskih vplivov, mu prinaša jasno presojo(oceno) samega sebe, čemur pa potem ravno tako sledi delo na sebi (na svoji duši), ker ni nobeden človek brez napake. Kolikor bolj se človek povleče (umakne od zunanjih vplivov), da bi se pogovarjal s samim seboj, s svojimi pregrehami in strastmi(hlepenji, poželenji), toliko prej jim on najavi vojno, ker ga notranji glas opozarja in popravlja, če je on lepripravljen slišati ta glas. Potem pa ga bo on opozoril na vsako napako. On ga bo spodbujal na zavestno delo na duši; on ga bo vedno in vedno znova usmerjal na samoprverjanje. In tako bo on postal ponižen, ker spoznava samega sebe in svoje slabosti ter se želi odreči vsakršni prevzetnosti (ponosu).

In on bo preko tovrstnega samopreverjanja znotraj (v duši) dozoreval. On se bo naučil razumeti slabosti bližnjih, ker jih ravno tako najde (vidi, spoznava) v sebi. In molil bo za moč za svojo preobrazbo, katero pa še kako spozna, da je nujna, tako da potem tudi resno dela na temu. Samopreverjanje je izjemno pomembno za oplemenitenje(izboljšanje, napredek), ker človek šele na ta način spoznava sebe in zavestno dela na sebi....

AMEN

Prevod Lorens Novosel