Izvor: https://www.bertha-dudde.org/sl/proclamation/2410

2410 LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA USTREZA IZVORNEMU STANJU BISTVA....

15 julij 1942: Knjiga 32

Ljudje ne prakticirajo več aktivne Ljubezni do bližnjega; vsak namreč edino teži k lastnim koristim, kar pomeni, da je samoljubje prevagalo (prevladalo). To stališče ljudi je nasprotno izvorni ureditvi in izvornemu cilju; bitje je namreč nastalo iz Ljubezni, in njegova dejavnost bi morala biti Ljubezen-sko delovanje.... ker je tudi ono nastalo iz vseobsegajoče Božje Ljubezni in bi moralo ponovno sevati (sijati, izžarevati) Ljubezen.... Človeška ljubezen pa je majhna in ozko omejena, če ona sega edino do lastnega telesa; zato ona ne osrečuje, temveč zahteva edinole zase.... On ne daje, temveč vedno zahteva, in ona ne bo nikoli enaka Božanski Ljubezni. Izvornemu stanju in cilju bistva bolj ustreza dejavna (aktivna) Ljubezen do bližnjega; in zaradi tega se bitje lahko edino preko nje osvobodi samoljubja ter se ponovno približa izvornemu stanju. Ona je nesebična in želi edino osrečiti, kakor mora zaradi tega imeti Božansko poreklo; zato bo izhajala in nekega srca, ki se čuti ozko povezano z Bogom in preko tega lahko prejema Božje Ljubezen-sko sevanje. Božanska Ljubezen vedno razdeljuje, kakor je dejavna Ljubezen do bližnjega ravno tako neprestano razdeljevanje tega, kar človek sam poseduje ali prejema. Samoljubje temu nasprotno ne daje, temveč vse jemlje za samega sebe; ono ne osrečuje in ga na nikakršen način ni potrebno imenovati Božansko, temveč še vedno dokazuje pripadnost tistemu (Satanu), ki je zavrgel Božansko Ljubezen in padel v ne-Ljubezen (neusmiljenje, brezdušnost). Bog je v Svoji ogromni Ljubezni ustvaril ljudi (človeško dušo v telesu), da bi bistvo ponovno vrnil v izvorno stanje, da bi jim ponovno dal to, kar so si nekoč zapravili; Njegova Ljubezen namreč želi nenehno dajati, toda nesrečno stanje ne ustreza Njegovemu Ljubezen-skemu občutju. Vendar pa to bistvo lahko ponovno prejme Njegovo sevanje Ljubezni in je zato lahko v stanju sreče šele takrat, ko je ono sebe oblikovalo v Ljubezen, če ono edinole popolnoma nesebično (brez koristoljubja) razdeljuje Ljubezen. Šele potem njegovo občutje, njegovo razmišljanje in delovanje ustrezajo njegovemu izvornemu stanju, katero je bilo najčistejša Ljubezen; in zato je bilo bitje kot Bog in je bilo blizu Njega. In to stanje mora bitje ponovno osrečiti, ker je le to končni cilj vsega iz Boga nastalega bistva, katerega pa je mogoče doseči edino, če človek prakticira Ljubezen, če on nesebično deli bližnjim to, kar sam poseduje in kar se njemu samemu zdi vredno. Ljubezen, ki daje, je Božanska, katera mora darovalca ravno tako oblikovati v Božansko bitje; ona mora srce spodbujati na vse bolj gorečo Ljubezen-sko dejavnost ter vse bolj zmanjševati oddaljenost od Boga.... Človek, ki je dejaven (aktiven) v Ljubezni, se mora združiti (zediniti) z Bogom preko delovanja v Ljubezni in biti zajet z Božansko Ljubeznijo, katera ga vse bolj prežema, vse dokler bitje popolnoma ne postane Ljubezen, vse dokler ono ponovno ne postane tisto, kar je bilo izvorno.... iz Božanske Ljubezni nastalo duhovno, ki je v najtesnejši povezanosti z Bogom in katero lahko deluje ter ustvarja kot On.

AMEN

Prevod Lorens Novosel