Izvor: https://www.bertha-dudde.org/sl/proclamation/1884

1884 NOTRANJE ŽIVLJENJE.... VIŠJI RAZVOJ.... »LJUBEZEN«....

10 april 1941: Knjiga 28

Človek samega sebe oblikuje preko svojega notranjega življenja oz. če on premišlja o sebi in svoje postopke ter razmišljanje podreja resnemu preverjanju, če si on obenem tudi prizadeva živeti tako, da lahko prenaša samega sebe, kar pa povzroči izpopolnjevanje samega sebe (oplemenitenje samega sebe) in obenem tudi duhovni napredek oz. višji razvoj duše. Sedaj je popolnoma nepomembno, v kolikšni meri se človek podreja zunanjim formam. Njegova namera (pozornost) mora biti usmerjena edino v to, da živi Bogu na zadovoljstvo; zaradi tega mora biti vse, kar on govori, misli ali dela v skladu z Božanskimi zapovedmi. Bog od teh ljudi ne zahteva ničesar drugega razen tega, da Ga oni ljubijo in da potem to Ljubezen izražajo tako, ko delajo dobro bližnjim, kakor sicer tudi živijo tako, da je iz tega prepoznavno hrepenenje po Bogu. Vsaka misel, ki je usmerjena navzgor, pričuje o Ljubezni do Boga; namreč čim ima človek hrepenenje, se bo le to vedno znova pojavilo kot misel v njemu. Če človek sedaj pričuje o svoji Ljubezni do Boga preko nenehnega hrepenenja po Njemu, potem bo Bog tudi potešil to hrepenenje tako, ko bo človeka ravno tako oskrboval s Svojo Ljubeznijo; in sedaj človek ne more drugače, kot biti dober. Zajema ga namreč Božanska Ljubezen, za katero on sam iskreno prosi preko svojega hrepenenja, in on sedaj ne more delovati brez Ljubezni (kruto, zlobno).... Torej človek se mora oblikovati v Ljubezen; zaradi tega on izpolnjuje prvo in največjo zapoved.... on Ljubezen daje in preko tega Ljubezen tudi ponovno prejema; on sam mora postati Ljubezen. Vendar pa do duševne zrelosti ne more nikoli priti človek, ki si ne pridobi Božanske Ljubezni preko del Ljubezni. Božja Ljubezen lahko zajame edino tistega človeka, ki je sam dejaven v Ljubezni. Vsako še tako majhno delo služenja v Ljubezni ravno tako predpostavlja določeno stališče do Boga.... človek mora želeti Dobro, potem se vsaj nezavestno usmerja tako, da je naklonjen Bitju, Katero je vseobsegajoča dobrota in popolnost. Želeti Dobro, zato strinjati se z Dobrim, bo ravno tako povzročilo to, da bo težnja usmerjena k Dobremu; in k takšnemu človeku se bo ravno tako približalo večno Božanstvo ter mu dovolilo, da Ga prepozna. In pravilno stališče do Boga bo kmalu določilo njegovo razmišljanje in delovanje oz. ga spodbudilo na Ljubezen-sko dejavnost (aktivnost), tako da tudi Bog lahko k njemu usmeri Svojo Ljubezen; to pa pomeni, da bo človek sedaj dozorel v svoji duši, ker Božja Ljubezen pazi nanj in mu sedaj tudi ne dovoli, da pade. Bog od človeka zahteva dokaz njegove Ljubezni do Njega; toda ne zadostuje Mu njegovo prepričevanje ali zanos (navdušenost).... Človek mora svojo Ljubezen do Boga potrditi (izraziti) v delih Ljubezni. In kakor on sedaj razdeljuje (daje) bližnjemu, tako bo tudi njemu razdeljeno (dano).... To, kar stori bližnjemu v/iz Ljubezni, mu bo Bog tisočkratno povrnil.... Toda vedno je stopnja Ljubezni tista, ki je odločujoča, v kateri on uresničuje dela Ljubezni do bližnjega. Božja Ljubezen bo v enaki meri sprejela človeka; in ker je Bog Sam Ljubezen, mora biti On prisoten v vsakem delu Ljubezni. Zaradi tega človek mora postati Ljubezen, če sta njegovo celotno razmišljanje in delovanje določena z Ljubeznijo do Boga in do bližnjega.

AMEN

Prevod Lorens Novosel