Izvor: https://www.bertha-dudde.org/sl/proclamation/1747

1747 SKRIVNOST VEČNE LJUBEZNI....

22 december 1940: Knjiga 27

Dojeti skrivnost večne Ljubezni presega človeško sposobnost. In tako nekemu človeku ne bo nikoli mogoče, da si zamisli Boga kot Sámo Ljubezen, ker je za človeka, ki veruje, Bog Bitje (Entiteta, Bistvo), Ljubezen pa je občutek.... Bitje in Ljubezen sta torej dva pojma, katera resda lahko pripadata eden drugemu, kjer eden lahko dopolnjuje drugega, katera pa si je težko zamišljati, da sta eno in isto.... Bog kot Ljubezen je razumljiv in zamisljiv edino kot najbolj vzvišeno, najpopolnejše Bitje, Katero pa mora biti ravno tako na najvišji stopnji Ljubezni, zato sta torej Bog in Ljubezen nerazdružljiva.

Ta razlaga pa je tudi edina, ki je lahko dana ljudem, katera pa torej ne razodeva večne skrivnosti Ljubezni, ker je vsaka nadaljnja zamisel napačna in ker človekove misli niso sposobne dojeti tega čudeža. Vendar pa mora biti človeku dovolj to, da si Ljubezen prestavlja kot nekaj nedojemljivega, kar pa se lahko razume samo z enakim; se pravi, da samo človek, ki ljubi, prodira v skrivnost (BD 2289), in on lahko potem vedno uporabi edinole lastno stopnjo Ljubezni kot merilo, ker mu »večja« ni jasno dojemljiva.

Šele tedaj, ko mu uspe svoje lastno bitje spremeniti v Ljubezen, mu bo lažje predstavljati si Boga kot Sámo Ljubezen; namreč on, kot človek temu ne bo nikoli prišel do konca. Vendar pa si on Boga vseeno lahko predstavlja kot Bitje (Entiteto, Bistvo); in četudi to Bitje glede na človeške pojme ni zamisljivo, pa si človek Bitje vedno zamišlja kot nekaj telesnega, celo če to kot takšno ni očesu vidno. Namreč Ljubezen glede na njegove zamisli ne more imeti oblike, toda čim bi ji bila dana oblika, bi bila ona vendarle obravnavana kot nekaj elementarnega (substancionalnega, kot bistvo).

In zato je poizkus, da se človeka uvede v to skrivnost, popolnoma brez pomena; to bi namreč vodilo samo do napačnih tokov misli, katere pa bi lahko preprečile človeku, da prepozna večno Resnico. Človek bi v svoji omejenosti sicer lahko dojel vse, kar se tiče zemeljskega življenja, vendar pa duhovno razumevanje le tega zahteva Ljubezen-sko dejavnost. Potem pa svoje bitje ravno tako oblikuje v Ljubezen; in ko se duša loči od telesa, ostaja sàmo bistvo, katero pa je sedaj ravno tako Ljubezen. Zato tega ni potrebno ločevati, ampak je preko Ljubezni šele lahko postalo to, kar je.... tako da sta Bitje in Ljubezen eno in isto.

(23. december 1940) Tisti (Bog), Kateri je v Sebi Samemu Ljubezen, bo lahko predstavljiv edinole kot Bitje, ker za človeka obstaja možnost dojemanja šele v substancialnem (nanašajoč se na substanco, snov, obliko).... On resda ravno tako občuti Ljubezen, sicer v najmanjši meri, vendar pa si on še ne more predstavljati večnega Božanstva kot nekaj, kar šele v življenju občutkov prihaja do izraza. On bi namreč to smatral le kot naravno Bitje, ne pa kot Bitje Sámo. Ljubezen je moč in Bog je moč, zato morata biti Bog in Ljubezen eno in isto. Pa vendarle mora biti Bog prepoznan kot Bitje, ker bi drugače lahko prišlo do pomanjkanja temeljnega pojma glede obstoja večnega Božanstva. Šele takrat, ko se je bitje približalo večnemu Božanstvu, je mogoče oba pojma združiti v enega. Potem pa bo bitju popolnoma jasno to, kar sedaj še ne more dojeti. Vendar pa mu na Zemlji primanjkuje sposobnosti, ker lahko sprejme samo tisto, kar je možno uskladiti z zemeljskimi zakoni, ker drugače ostaja nedojemljivo.

AMEN

Prevod Lorens Novosel