1152 DOMIŠLJAVOST.... SAMOSPOZNANJE....
29 oktober 1939: Knjiga 20
Človekov najtrdovratnejši sovražnik je to, da ga ne zapusti domišljavost (prevzetnost), ker je on potem enak, kot da je brez samospoznanja.... On se vidi na napačni luči (svetlobi, spo-znanju), zaradi česar tudi ne stori ničesar, razen da jo še bolj povečuje, namesto da bi se v vsej ponižnosti preveril, da bi spoznal svoje napake in pomanjkljivosti ter da bi se boril proti njih.
Pred vsakotežnjo k izpopolnjevanju mora (najprej) priti spoznanje. Toda vsak, ki se gleda v ogledalu pravičnosti in nedotakljivosti, ta niti ne teži k navzgor, temveč si umišlja, da je že tam; on niti nima potrebe, da bi se razvijal navzgor, ker ni ozaveščen o stanju zrelosti. In on bo le redko sprejel napotilo in opozorilo glede tega, ker je prepričan v svojo pomembnost in se zato nahaja v ogromni oddaljenosti od resničnega spoznanja svojega duševnega stanja.
Tako da bo človeku, ki je prepričan v pomembnost svoje osebnosti, zelo težko mogoče razložiti nujnost izpopolnjevanja, ker bo on vedno mnenja, da je to primerno za njegove bližnje, toda nikoli za njega samega.... On ne spozna svoje lastne največje napake,zaradi česar tako težko najde pot do spoznanja.... On ima nek preveč visok občutek za sebe (previskoko mnenje o sebi), ki mu preprečuje, da bi se v molitvi ponižno prepustil Očetu na nebu, tako da je ta občutek za samega sebe največji sovražnik njegove duše.... on se ne podredi Očetu.... še manj pa služi....
To pa preprečuje razvoj njegove duše na višje, ker človek ne more doseči ničesar, kar jevzvišeno, če ne stremi k temu.... po drugi strani pa ravno ne bo stremel k nečemu, kar verjame, da (že) ima. Samo tisti, ki se ima za majhnega in slabotnega, moli za pomoč.... Toda velik in močan verjame, da le te ne potrebuje. Tako ostaja prazen in končno tudi ne beleži vzpona (napredka), ker je za vsak vzpon potrebna težnja.
Ko je v človeku tako zelo močno razvit občutek za samega sebe, potem tudi ne more pravilno dojeti oddaljenosti od Večnega Božanstva; in on ne stori ničesar, da bi to oddaljenost zmanjšal.... Temu nasprotno pa on dovoljuje, da zemeljski svet vpliva nanj tako, da oddaljenost od Boga postaja vse bolj vidna; on namreč verjame, da ima on osebno tako globoko znanje, da v premoči zavrača vse, kar mu je ponujeno za odrešenje duše, pri čemer pa vedno predpostavlja svojo nedotakljivost in svojo pomembnost.
On se ima za vzornega in ne dovoli, da bi bil kdorkoli drugi vreden. On ne sprejema učenja in odbija, če se od njega zahteva sprememba njegovega bitja. Njemu se namreč zdi, da je to nemogoče doseči, zopet pa je to zanj največja ovira na poti do pravilnega spoznanja, ker do višine lahko pride le tisti, ki verjame, da je najnižji (najmanjši, najšibkejši).... ta namreč iskreno prosi Boga za Njegovo pomoč, katera mu je z Ljubeznijo dana s strani Očeta, medtem ko tisti drugi zase misli, da ni toliko v potrebi, da bi moral prositi za Očetovo pomoč; in tako brez kakršnekoli pomoči niti ne more prispeti gor....
AMEN
Ta Objava ni uporabljena v nobeni tematski knjigi.
Prenosi
Ponujeni prenosi za knjigo _bookePub
Kindle
Več prenosov
Ta Objava
Poslušaj
prenesi kot MP3
Predogled tiskanja
Rokopisi
Translations
