Comparer communication avec traduction

Autres traductions:

L'amour pour le prochain correspond à l'état primordial de la substance animique

L’amour actif pour le prochain n'est plus exercé par les hommes, parce que chacun tend seulement à son bien-être, donc l'amour de soi-même s'est fortement développé. Cette prédisposition des hommes est contraire à sa constitution et à sa destination primordiale, parce que l'être est procédé de l'Amour et son activité devrait être d’agir dans l'amour, elle est née de l'Amour de Dieu qui embrasse tout et elle devrait de nouveau rayonner d'amour. L'amour humain cependant est petit et étroitement limité, il s'étend seulement à son corps, donc il ne rend pas heureux, mais il est exigeant. Il ne donne pas, mais il exige toujours et il ne sera jamais égal à l'Amour divin. L'amour actif pour le prochain correspond davantage à l'état et à la destination primordiale de la substance animique et donc seulement à travers celui-ci l'être peut se libérer de l'amour de soi et s'approcher de nouveau de l'état primordial. Cet amour est altruiste et veut seulement rendre heureux et par conséquent il doit être d'Origine divine, donc s'écouler d'un cœur qui se sent uni avec Dieu et du fait de cela il peut recevoir le Rayonnement d'Amour de Dieu. L'Amour divin donne toujours dès que l'amour actif pour le prochain distribue constamment ce que l'homme possède lui-même ou reçoit. Par contre l'amour de soi ne donne pas, mais il profite de tout pour lui-même, il ne rend pas heureux et il ne doit d’aucune manière être appelé divin, mais il montre encore son appartenance à celui qui a repoussé l'Amour divin et est tombé dans le désamour. Dieu dans Son très grand Amour a créé les hommes pour mettre la substance animique de nouveau dans l'état primordial, pour lui donner de nouveau ce qu'elle a autrefois laissé, parce que Son Amour veut constamment donner et l'état malheureux ne correspond pas à Son Sentiment d'Amour. Mais la substance animique peut recevoir de nouveau seulement Son Rayonnement d'Amour et donc être dans un état heureux, si lui-même s’est formé dans l'amour, si lui-même distribue l’amour dans un absolu désintéressement. Seulement alors son sentiment, ses pensées et ses actions correspondent à son état primordial, qui était un très profond et très pur amour et donc l'être était semblable à Dieu et il pouvait s'approcher de Lui. Mais cet état doit de nouveau rendre l’être heureux, parce que c’est le but final de toute la substance animique procédée de Dieu et il peut être atteint seulement si l'homme s'exerce dans l'amour, s'il distribue d’une manière désintéressée au prochain ce que lui-même possède et qui lui semble désirable. Parce que l'amour offrant est divin et ainsi il doit aussi former le donateur en un être divin, il doit stimuler à une activité d'amour toujours plus fervente et diminuer toujours davantage la distance avec Dieu. L'homme actif dans l'amour doit trouver l'unification avec Dieu à travers ses actions d'amour et être saisi de l'Amour divin qui brille toujours plus au travers de lui, tant que l'être n'est pas devenu totalement amour, tant qu’il n’est pas de nouveau ce qu’il était primordialement, du spirituel procédé de l'Amour divin qui est en étroite union avec Dieu et qui peut agir et créer comme Lui.

Amen

Traducteurs
Traduit par: Jean-Marc Grillet

LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA USTREZA IZVORNEMU STANJU BISTVA....

Ljudje ne prakticirajo več aktivne Ljubezni do bližnjega; vsak namreč edino teži k lastnim koristim, kar pomeni, da je samoljubje prevagalo (prevladalo). To stališče ljudi je nasprotno izvorni ureditvi in izvornemu cilju; bitje je namreč nastalo iz Ljubezni, in njegova dejavnost bi morala biti Ljubezen-sko delovanje.... ker je tudi ono nastalo iz vseobsegajoče Božje Ljubezni in bi moralo ponovno sevati (sijati, izžarevati) Ljubezen.... Človeška ljubezen pa je majhna in ozko omejena, če ona sega edino do lastnega telesa; zato ona ne osrečuje, temveč zahteva edinole zase.... On ne daje, temveč vedno zahteva, in ona ne bo nikoli enaka Božanski Ljubezni. Izvornemu stanju in cilju bistva bolj ustreza dejavna (aktivna) Ljubezen do bližnjega; in zaradi tega se bitje lahko edino preko nje osvobodi samoljubja ter se ponovno približa izvornemu stanju. Ona je nesebična in želi edino osrečiti, kakor mora zaradi tega imeti Božansko poreklo; zato bo izhajala in nekega srca, ki se čuti ozko povezano z Bogom in preko tega lahko prejema Božje Ljubezen-sko sevanje. Božanska Ljubezen vedno razdeljuje, kakor je dejavna Ljubezen do bližnjega ravno tako neprestano razdeljevanje tega, kar človek sam poseduje ali prejema. Samoljubje temu nasprotno ne daje, temveč vse jemlje za samega sebe; ono ne osrečuje in ga na nikakršen način ni potrebno imenovati Božansko, temveč še vedno dokazuje pripadnost tistemu (Satanu), ki je zavrgel Božansko Ljubezen in padel v ne-Ljubezen (neusmiljenje, brezdušnost). Bog je v Svoji ogromni Ljubezni ustvaril ljudi (človeško dušo v telesu), da bi bistvo ponovno vrnil v izvorno stanje, da bi jim ponovno dal to, kar so si nekoč zapravili; Njegova Ljubezen namreč želi nenehno dajati, toda nesrečno stanje ne ustreza Njegovemu Ljubezen-skemu občutju. Vendar pa to bistvo lahko ponovno prejme Njegovo sevanje Ljubezni in je zato lahko v stanju sreče šele takrat, ko je ono sebe oblikovalo v Ljubezen, če ono edinole popolnoma nesebično (brez koristoljubja) razdeljuje Ljubezen. Šele potem njegovo občutje, njegovo razmišljanje in delovanje ustrezajo njegovemu izvornemu stanju, katero je bilo najčistejša Ljubezen; in zato je bilo bitje kot Bog in je bilo blizu Njega. In to stanje mora bitje ponovno osrečiti, ker je le to končni cilj vsega iz Boga nastalega bistva, katerega pa je mogoče doseči edino, če človek prakticira Ljubezen, če on nesebično deli bližnjim to, kar sam poseduje in kar se njemu samemu zdi vredno. Ljubezen, ki daje, je Božanska, katera mora darovalca ravno tako oblikovati v Božansko bitje; ona mora srce spodbujati na vse bolj gorečo Ljubezen-sko dejavnost ter vse bolj zmanjševati oddaljenost od Boga.... Človek, ki je dejaven (aktiven) v Ljubezni, se mora združiti (zediniti) z Bogom preko delovanja v Ljubezni in biti zajet z Božansko Ljubeznijo, katera ga vse bolj prežema, vse dokler bitje popolnoma ne postane Ljubezen, vse dokler ono ponovno ne postane tisto, kar je bilo izvorno.... iz Božanske Ljubezni nastalo duhovno, ki je v najtesnejši povezanosti z Bogom in katero lahko deluje ter ustvarja kot On.

AMEN

Traducteurs
Traduit par: Lorens Novosel