Como seres humanos el intelecto de ustedes sólo puede captar la verdad más profunda hasta cierto punto, ya que las cosas espirituales puras sólo pueden ser explicadas espiritualmente, esta explicación es recibida por el espíritu en ustedes y ciertamente, a través del alma, también transmitida al intelecto, pero éste todavía está demasiado cargado terrenalmente y por lo tanto es incapaz de penetrar en el conocimiento espiritual tan profundamente como para que todo sea claro para él. Mi espíritu, sin embargo, se anuncia a través de la chispa espiritual que hay en ustedes, y quien tiene amor también capta el sentido de lo que le anuncio:
Mi voluntad de modelar creaciones era demasiado grande, Mi fuerza inagotable, y encontré Mi felicidad en la realización de Mis pensamientos y planes. Y esta dicha quería compartirse, Mi amor quería regalarse, quería que otro ser además de Mí disfrutara de lo que Me hacía indeciblemente feliz. Sentí que mi soledad era un defecto que podía remediar en cualquier momento en cuanto quisiera.... Y quise reencontrarme en un ser que debía estar lo más estrechamente unido a Mí, al que quise modelar como un espejo de Mí, como Mi imagen, para poder proporcionarle dichas ilimitadas y así también aumentar de nuevo Mi dicha. Quise crear un ser así y esta voluntad fue suficiente, pues Mi voluntad fue la Fuerza y siempre obró con amor y sabiduría.
El ser que surgió de Mí era, en efecto, Mi imagen, pero no podía verme porque, si hubiera podido verme, se habría acabado la beatitud, porque ningún ser podría soportar Mi visibilidad, ya que todo ser, incluso la imagen más perfecta de Mí mismo, sólo es siempre un producto de Mi fuerza de amor, mientras que Yo mismo Soy la fuerza del amor y eclipso, sobreirradio todo con una fuerza incomparable, pero por eso, no era visible para el ser que surgió de Mí. (Nota del Traductor: Ningún ser puede soportar esa visibilidad sin ser consumido por Su fuerza y abundancia de luz – BD 3398). Sin embargo, había creado un recipiente para Mí en este ser en el que podía fluir constantemente Mi fuerza de amor, un ser que, por lo tanto, también recibió Mi voluntad creativa, Mi fuerza, Mi sabiduría y Mi amor en abundancia de Mí a través de la constante afluencia de fuerza de Mí. Por lo tanto, ahora podía sentir la misma dicha, podía según su fuerza exteriorizar su voluntad, podía ser activo creativamente, para su felicidad, y así aumentar constantemente Mi dicha porque Mi fuerza permitía a este ser hacerlo, y Yo me complacía en su felicidad....
Y ahora innumerables seres idénticos surgieron de ese ser.... Todos eran hijos de Mi amor, en luz radiante, en la más alta perfección, pues sólo lo más perfecto podía surgir de la imagen que creé de Mí mismo y de Mi amor infinito, porque ambas nuestras voluntades eran las mismas, ambos amores se reflejaban en los seres creados, porque nada era imperfecto mientras Mi voluntad y Mi amor obraran a través de ese primer ser creado. Era un luminoso mundo de espíritus, había un gran número de espíritus originalmente creados.... la fuerza de Mí fluía sin restricciones hacia el ser que había elegido para ser el portador de la luz y la fuerza....
Y el mismo ser era dichoso.... Pero también quise aumentar esta dicha; quise que no estuviera atada a Mi voluntad, sino que fuera activa por su propia voluntad, que.... si el ser era y permanecía perfecto.... era mi voluntad. Porque el ser, al ser creado por Mí, era incapaz de cualquier otra voluntad. Pero quise que pudiera hacer lo que quisiera porque ésto era, de entrada, la característica de un ser divino, que el amor es tan poderoso en él que determina una voluntad igualmente dirigida hacia Mí. Este amor es lo que quise recibir de Mi primer ser creado, amor que al mismo tiempo también estaba destinado a llevar al ser a la más alta perfección, para que ya no funcionara como un ser creado según Mi voluntad, sino que, habiendo entrado en Mi voluntad por amor, estuviera destinado a disfrutar de una beatitud ilimitada.... Pero para someterlo a esta prueba de voluntad y amor tuvo que moverse en completa libertad de voluntad. No me ha visto, pero me ha reconocido, porque estaba en la luz.... Pero vió a los innumerables seres que su voluntad había hecho nacer y se sintió su productor, aunque sabía que había recibido la fuerza de Mí.... Y el ser me envidió la fuerza.... Siendo él mismo visible para los seres que creó, era sin embargo consciente de su origen en Mí, pero aún así reclamó para sí el derecho a gobernar a estos seres presentándose ante ellos como la fuente de la fuerza, como el único poder capaz de crear.... Al mismo tiempo me retiró el amor para poder gobernar.... Este proceso es incomprensible para ustedes, los humanos, que un ser con conciencia de sí mismo pueda extraviarse hacia un pensamiento completamente erróneo, sin embargo, el libre albedrío explica que, para poder funcionar como tal, también podía, pero no tenía, que elegir negativamente.
El portador de la luz y el poder vio por un lado la evidencia del poder dirigido a través de él, pero no vio la fuente de poder en sí. Así que se elevó a sí mismo a gobernante sobre sus espíritus creados y también trató ante ellos de presentarme a Mí mismo como inexistente. Trató de transferir su voluntad, ahora alejada de Mí, a aquellos.... Y ahora llegó el momento de la decisión, la prueba de su perfección, también para estos seres creados por el portador de luz utilizando Mi fuerza.... Mi fuerza estaba en todos estos seres, estaban llenos de luz y brillaban de amor por Mí, a quien no veían pero sin embargo reconocían. Pero también se volvieron hacia su creador con amor, porque la fuerza que los creó era el amor que había fluido a través del primer ser creado y le permitió a este crear. Este amor debía decidir ahora, y se dividió....
Una impía confusión surgió entre los seres espirituales que se sintieron urgidos a tomar una decisión. Pero esto también era comprensible.... ya que Mi fuerza de amor funcionaba como luz.... que el impulso hacia la fuente original de fuerza era más fuerte en muchos seres, que el amor disminuía hacia el que se separaba de Mí y ahora empujaba hacia Mí con mayor fuerza.... Porque la luz que había en ellos era la constatación de que Yo era el Amor de la eternidad. Aunque todo ser tenía discernimiento, también tenía libre albedrío, que no estaba ligado al mismo, o no habría sido libre. Y el mundo espiritual se dividió.... El ser apartado de Mí tenía sus seguidores, al igual que Yo mismo, aunque no era visible. Pero la fuerza que proviene de Mí tuvo un efecto tan fuerte que muchos seres se apartaron del que quería oponerse a Mí.... Su voluntad permaneció correctamente dirigida, mientras que el portador de la luz y sus seguidores dirigieron su voluntad erróneamente, por lo que se separaron de Mí en términos de voluntad y esto significó su caída en el abismo....
Así, el portador de la luz, el ser más lleno de luz que surgió de Mí, se convirtió en Mi adversario, mientras que lo surgido de él, que nuestras dos voluntades de amor creó, se volvió en parte hacia Mí y en parte hacia él, según el ardor de amor del que estaba lleno. Pues con el momento de la separación del portador de luz de Mí, surgió también en los seres un deseo indeterminado de un polo solidificado. El libre albedrío comenzó a desplegarse.... no fueron influenciados a la fuerza ni por Mí ni por mi adversario, sino sólo iluminados por la fuerza de nosotros que queríamos ganar cada uno a cada ser para sí mismo. Mi flujo de fuerza era sólo amor y tocó a los seres tan poderosamente que me reconocieron sin verme, pero también fueron capaces de reconocer el cambio de voluntad de mi primer Ser creado. Pero desde que pudieron ver a este ser muchos lo siguieron, es decir, se subordinaron a su voluntad y así se alejaron de Mí. Pero igualmente, seres creados originalmente se sintieron hijos Míos y permanecieron fieles a Mí por su propia voluntad, sólo que su número era mucho menor. Estos fueron los primeros seres creados que fueron traídos a la existencia por la más dichosa voluntad creativa de Mi portador de luz y la inconmensurable fuerza de amor que fluía hacia él. Y esta fuerza de amor era también inherente a estos seres y los impulsaba constantemente hacia Mí, ya que reconocían que la voluntad actual de su creador era errónea y, por lo tanto, se alejaban de él. Este reconocimiento también habría sido posible para los otros seres, pero ellos siguieron ciegamente al que podían ver, y su voluntad fue respetada y de ninguna manera influenciada por Mí, porque esta decisión de la voluntad tuvo que ser hecha para dar forma al ser creado en una perfección autónoma. El ser que Me abandonó arrastró consigo a un gran número de seguidores hacia el abismo, ya que apartarse de Mí significa dirigirse hacia el abismo, acercarse a un estado completamente opuesto, que por lo tanto significa oscuridad e impotencia, falta de conocimiento y fuerza. Mientras que Mis hijos permanecieron en la más radiante luz e inconmensurable fuerza, en la dicha.
Después de esta caída de Lucifer, el portador de la luz, su fuerza se rompió.... Ya no podía ocuparse creando y dando forma, aunque no le retiré la fuerza porque era Mi ser creado. Su poder y fuerza fueron sus seguidores sobre los que ahora gobernó como príncipe de las tinieblas. Pero ellos también son Mis productos de amor que no dejo para siempre a Mi adversario. Mientras estos seres sigan siendo portadores de su voluntad, le pertenecen; pero en cuanto Yo haya logrado volver su voluntad hacia Mí, los perdió, y así su poder disminuye en la misma medida en que Yo libero de su control al ser esclavizado a él, lo cual, sin embargo, requiere siempre el libre albedrío del ser. Y este es el propósito de Mi plan eterno de Salvación, que es apoyado con gran entusiasmo y amor por todos los habitantes del reino de la luz, por Mis ángeles y arcángeles, ya que todos ellos son Mis colaboradores que se esfuerzan por devolver a los hermanos caídos la dicha que una vez desecharon voluntariamente.... Y esta obra de liberación tendrá éxito, aunque requiera tiempos eternos hasta que el último una vez caído regrese a Mí, hasta que Mi primer ser, que surgió de Mi amor, también se acerque de nuevo a Mí en deseo de Mi amor.... hasta que también éste regrese arrepentido a la casa del Padre que una vez dejó voluntariamente....
Amen
TraductorVaš človeški razum zmore dojeti globljo Resnico le do določene mere, ker se čista duhovnost lahko razlaga samo duhovno. To razlago bo sprejel duh v vas, in seveda bo preko duše prav tako predana razumu, vendar je razum še vedno preveč posvetno obremenjen, in zato ne more prodreti tako globoko v duhovno znanje, da bi mu bilo vse jasno. Kljub temu Moj Duh sebe izraža skozi duhovno iskro v vas *(t.j. skozi "Svetega Duha"; Janez 14:26, 15:26, 16:13-15),* in vsak kdor ima Ljubezen, bo prav tako razumel pomen tega, kar mu govorim.
Moja ustvarjalna volja je bila ogromna, Moja Moč neizčrpna, in Jaz Sem našel Svojo blaženost v uresničevanju Svojih misli in načrtov. In ta blaženost se je želela izraziti, Moja Ljubezen se je želela izročiti (podariti), Jaz Sem zraven sebe želel (imeti) drugo bitje, da prav tako uživa to, kar je Mene delalo nepopisno srečnega. Jaz Sem Svojo osamljenost doživljal kot pomanjkljivost, katero Sem lahko odpravil v vsakem trenutku, če Sem to želel.... In Jaz Sem Sebe želel ponovno odkriti (najti) v bitju, katero bi z Mano moralo biti tesno povezano (združeno), katero Sem želel oblikovati kot ogledalo Mene Samega, kot Mojo Lastno podobo, da bi ga lahko obdaril z neomejeno blaženostjo, in na ta način ponovno povečal tudi Mojo blaženost. Želel Sem ustvariti takšno bitje, in ta volja je bila dovolj, ker Moja volja je bila Moč, ki je stalno delovala v Ljubezni in Modrosti.
Bitje katerega Sem prikazal v zunanji obliki iz notranjosti Sebe Samega, je bilo resnično Moja podoba, vendar Me vseeno ni moglo videti, ker, če bi Me lahko videlo, bi ono zahvaljujoč preveliki blaženosti prenehalo obstajati, ker nobeno bitje ne more vzdržati pogleda na Mene (v smislu*, "nihče ne more videti Boga, kot je On v resnici v Svojem bistvu in, da ne bo uničeno;"* 2. Mojzesova 33:20). Kajti vsako bitje, tudi najpopolnejša podoba Mene Samega je še vedno le proizvod Moje moči Ljubezni, medtem, ko Sem Jaz Osebno moč Ljubezni, in vse osvetljujem z neprimerljivo intenzivnostjo; zato nisem bil viden temu bitju, katerega sem prikazal v zunanji obliki izven Sebe Samega.
Vendar Sem si v tem bitju ustvaril posodo, v katero je Moja moč Ljubezni lahko neprestano tekla, torej bitje katero je s tem neprestanim dotokom moči od Mene prejemalo tudi Mojo ustvarjalno voljo, Mojo Moč, Mojo modrost in Mojo Ljubezen v izobilju (v presežku). Zatorej je ono lahko čutilo enako blaženost, lahko je izražalo svojo moč s svojo lastno voljo, lahko je bilo ustvarjalno aktivno, tako je osrečevalo samo sebe, in na ta način neprestano povečevalo Mojo blaženost, ker je Moja moč usposobila to bitje, in Jaz Sem užival v njegovi sreči....
In sedaj so iz tega bitja izšla brezštevilna druga bitja iste vrste.... Vsa ta so bila otroci Moje Ljubezni v žareči svetlobi, v najvišji popolnosti, ker je iz te od Mene ustvarjene podobe Mene Samega in iz Moje neskončne Ljubezni lahko izšlo (nastalo) vedno le najbolj popolno, ker sva oba imela enako voljo. Obe najine Ljubezni sta sebe ponovno našli v ustvarjenih bitjih, ker ni obstajalo nič nepopolnega, vse dokler sta Moja volja in Moja Ljubezen delovali skozi to prvo-ustvarjeno bitje. To je bil svet duhov poln svetlobe, v katerem je bilo izvirno ustvarjenih duhov zelo veliko.... Moč iz Mene je neomejeno tekla k bitju, katerega Sem izbral za Sebe kot Nosilca Svetlobe in Moči....
In bitje samo je bilo presrečno.... Vendar Sem Jaz želel to blaženost še povečati; Jaz Sem želel, da ne bi bilo vezano na Mojo voljo, temveč, da bo aktivno po svoji lastni volji, katera.... če je bitje bilo in bo ostalo popolno.... je bila Moja volja. Saj bitje glede na to, ker Sem ga Jaz ustvaril, ni bilo sposobno niti imeti nobene druge volje. Vendar pa Sem Jaz želel, da ono lahko deluje svobodno.... ker šele to je bila značilnost božanskega bitja, da je Ljubezen v njem tako mogočna, da je ta odločilna za voljo, ki je enako usmerjena kakor Moja.
To Ljubezen Sem želel prejemati od Svojega prvo-ustvarjenega bitja, ki pa bi bitju istočasno prav tako morala prinesti najvišjo popolnost, tako, da to več ne bi delovalo kot ustvarjeno bitje (ki deluje samo) po Moji volji, temveč je lahko uživalo neomejeno blaženost združevanja z Mojo voljo, iz Ljubezni do Mene.... da bi opravilo ta izpit volje in izpit Ljubezni, je to bitje moralo imeti popolno svobodo volje. Ono Me ni videlo, vendar Me je prepoznalo (in sprejelo), ker je bilo razsvetljeno.... Vendar je ono videlo brezštevilna bitja, katere je ustvarila njegova volja, in bitje samo se je počutilo kot njihov stvarnik, čeprav je vedelo, da je moč prejelo od Mene....
In bitje je bilo zavistno na Moji moči.... Čeprav je bil sam (Lucifer) viden bitjem, katere je ustvaril, se je vendar zavedal svojega izvora v Meni, vendar je za sebe zahteval pravico vladanja nad temi bitji s tem, da je predstavljal samega sebe kot vir moči, kot edino silo, ki je sposobna ustvarjati.... Tako rekoč odpovedal Mi je Ljubezen, da bi lahko vladal.... Ta proces je za vas ljudi nedojemljiv, da je lahko samozavestno bitje prestopilo v popolnoma napačno razmišljanje, vendar je to mogoče pojasniti s svobodno voljo, katera je, da bi postala aktivna, lahko prav tako izbrala negativno, vendar ni bila prisiljena, da mora izbrati.
Nosilec Svetlobe in Moči (Lucifer) je videl na eni strani dokaze moči prenesene skozi njega, vendar samega Vira moči ni videl. Zato je on sebe razglasil za vladarja nad svojimi ustvarjenimi duhovi, in Me je prav tako njim poskusil predstaviti kot nekoga, ki ne obstaja. On je na njih poskušal prenesti svojo sedaj nasprotujočo voljo.... In sedaj je prišel trenutek odločitve, dokazovanja njihove popolnosti tudi za ta bitja, ki so bila ustvarjena od Nosilca Svetlobe ob uporabi Moje moči.... Moja moč je bila prirojena vsem tem bitjem, oni so bili prepolni svetlobe (razsvetljeni), in so žareli v Ljubezni do Mene, Katerega sicer niso videli, vendar kljub temu prepoznavali (in sprejemali). Oni pa so bili v Ljubezni prav tako naklonjeni svojemu stvarniku, ker je moč, ki jih je ustvarila, bila Ljubezen, ki je sevala iz prvo-ustvarjenega bitja in mu omogočala ustvarjati. Ta Ljubezen se je sedaj morala odločiti in ona se je razdelila (razcepila)....
Strašna zmeda je nastala med duhovnimi bitji, katera so se počutila prisiljena sprejeti odločitev. Vendar je zopet bilo razumljivo.... ker je moč Moje Ljubezni delovala kot svetloba.... da je težnja k prvotnemu Viru moči pri mnogih bitjih bila močnejša, da se je njihova Ljubezen do njega, ki se je ločil od Mene, zmanjšala, in z okrepljeno močjo težila k Meni.... Kajti svetloba v njih je bilo spoznanje, da Sem Jaz Ljubezen od večnosti. Vsako bitje je sicer imelo spoznanje vendar pa tudi svobodno voljo, ki ni bila vezana na spoznanje, sicer ne bi bila svobodna. In duhovni svet se je razdelil....
Bitje, ki je izšlo iz Mene, je imelo svoje privržence, kakor tudi Jaz Sam, čeprav Jaz nisem bil viden. Toda moč iz Mene je imela tako močan učinek, da so se mnoga bitja obrnila proč od njega, ki Mi je želel nasprotovati.... Njihova volja je ostala pravilno usmerjena, medtem, ko so Nosilec Svetlobe in njegovi privrženci napačno usmerili svojo voljo. Tako so se oni prostovoljno ločili od Mene, kar je povzročilo njihov padec v brezno.... Na ta način je Nosilec Svetlobe (*Lucifer=Hebrejsko: הילל heylel hay-lale’ "= Nosilec Svetlobe*) najbolj razsvetljeno bitje, ki Sem ga prikazal v zunanji obliki izven Sebe Samega, postal Moj nasprotnik (*Satan=Hebrejsko: שׂטן satan saw-tawn '= nasprotnik, ta ki se upira*), medtem, ko so se vsi, ki so izšli iz njega, katere je ustvarila najina skupna volja Ljubezni, deloma obrnili k Meni in deloma k njemu, glede na žar Ljubezni s katerim so bili prežeti. Namreč s trenutkom ločitve Nosilca Svetlobe od Mene so bitja začutila nejasno hrepenenje po določenem polu.
Svobodna volja se je začela odkrivati in razvijati.... niti Jaz niti Moj nasprotnik nisva na silo vplivala na njih.... oni so bili izpostavljeni le sevanju obeh najinih moči, kateri sta vsako bitje želeli pridobiti za sebe. Moj dotok moči je bila čista Ljubezen in je vplivala na bitja tako silno, da so Me ona prepoznala, ne, da bi Me videla, vendar so ona prav tako lahko prepoznala spremembo v volji Mojega prvo-ustvarjenega bitja. Toda, ker so lahko videla to bitje (Luciferja), so mu mnogi sledili, kar pomeni, da so se podredili njegovi volji, in se tako oddaljili od Mene.
Toda prav tako so se prvotno ustvarjena bitja počutila kot Moji otroci in so Mi ostala zvesta iz svobodne volje, le, da je bilo število teh mnogo manjše. To so bila prvotno ustvarjena bitja, katera so nastala iz najbolj blagoslovljene ustvarjalne volje Mojega Nosilca Svetlobe in ogromnega priliva Moje moči Ljubezni. In ta moč Ljubezni je bila prav tako tem bitjem prirojena (lastna) in jih je vztrajno potiskala k Meni, ker so oni sedanjo voljo svojega ustvarjalca prepoznali kot napačno, in so se zatorej obrnili vstran od njega. Tudi drugim bitjem je bilo to spoznanje na voljo, vendar so slepo sledili temu, katerega so lahko videli, in njihova volja je bila upoštevana, in Jaz na njo na noben način nisem vplival, ker se je ta odločitev volje morala zgoditi s ciljem, da bi se ustvarjena bitja samostojno oblikovala v popolnost.
Bitje, ki Me je zapustilo, je za seboj potegnilo veliko število privržencev v brezno, ker oddaljiti od Mene se, pomeni težiti proti breznu, se nagibati v povsem nasprotno stanje, ki torej predstavlja temo in nemoč (šibkost), izgubo spoznanja in moči. Medtem, ko so Moji otroci ostali v najsvetlejši luči in ogromni moči v blaženosti.
Po tem padcu Luciferja, Nosilca Svetlobe, je bila njegova moč zlomljena.... On ni mogel več aktivno ustvarjati in oblikovati, čeprav Jaz nisem odvzel moči od njega, ker je on bil Moja živa stvaritev. Njegova oblast in moč so bili njegovi privrženci, nad katerimi je sedaj vladal kot Princ teme. Vendar pa so oni prav tako proizvodi Moje Ljubezni, katerih Jaz svojemu nasprotniku ne bom prepustil za večno. Vse dokler ta bitja v sebi še nosijo njegovo voljo, ona pripadajo njemu; toda čim Jaz uspem obrniti njihovo voljo k Meni, jih bo on izgubil in njegova moč se zatorej zmanjšuje v enaki meri, v kateri Jaz osvobajam zapornike izpod njegovega nadzora (oblasti), kar pa ima vedno za predpogoj svobodno voljo tega bitja.
In to je namen Mojega večnega načrta Odrešitve, katerega goreče in z največjo Ljubeznijo podpirajo vsi prebivalci kraljestva svetlobe, Moji angeli in nadangeli, saj so vsi oni Moji sodelavci, ki se trudijo ponovno prinesti blaženost svojim padlim bratom, katero so nekoč prostovoljno zapravili.... In to delo osvoboditve bo uspelo tudi, če bo potrebno neskončno dolgo časa, preden se še zadnji nekoč padli duh ne vrne k Meni, vse dokler se Mi celo tudi prvo-ustvarjeno bitje, ki je nekoč nastalo iz Moje Ljubezni, zopet ne približa v hrepenenju po Moji Ljubezni.... vse dokler se ono skesano ne vrne v Očetovo hišo, katero je nekoč prostovoljno zapustilo *(Luka 15: 11-32)*. AMEN
Traductor